Ali pa bi pomislili, da je zadnji smisel v nečem, kar vse to tu ni. Da ni, kar premetava življenje kot lupinico v krutem oceanu in ga uničujejo mikrobi oblasti, krivic, pohlepa, telesne razpadljivosti, a ni ne smrt ne nič.

Užitek je razmišljati o nečem, kar presega naše fizično, trpinčeno telo in družbeno realnost z vsemi njenimi grozotami. In medij, ki nam daje zdravilni dvom o dokončnosti brutalne vsakdanje tosvetnosti, je um.

On je deležen na Nečem, kar presega smrtnost, to končnost svetnega, je deležen na Nečem, kar je drugačno od tega sveta, vendar ni nemogoče. To je Neskončnost, ki je večja od življenja tu in sveta tu.

Njeno orodje je duh, ki ni podvržen omejitvam snovnega, iz katerega smo. Duh nadkrili vse, drugo ime zanj pa je svoboda, ki je najvišje dobro. Zato je ta, ki jemlje svobodo, od nje pokončan. Ker je v krempljih zla, ki je vezano na smrt.

In ta duh ali um sta v nas. Pred časom smo rekli, da je v možganih kvantno mesto, ki ob smrti ne razpade, ker ni nič biokemičnega in dela dušo nesmrtno. To ugotavlja letošnji Nobelov nagrajenec za fiziko, veliki matematik sir Roger Penrose. A tudi narava je od duha, on pa je mišljenje, ki je najmočnejše orožje. Njegova vojska je znanost. Toliko o koroni in dnevu mrtvih.