Večina mojih soigralcev je že zdavnaj dopolnila 60 let, le jaz in Simon kar dobro štrliva iz povprečja. Fantje košarko igrajo že skoraj vse življenje, skupaj pa tudi že kar lep čas in so zato odlično uigrani, a ne prehitri, kar meni odlično ustreza, saj je moja kondicija zaradi pomanjkanja časa čisto na psu. Mene vedno (oz. jaz njega) krije Toni. Gospod je v odlični kondiciji, roko pa ima neverjetno natančno. Zakaj sem omenil prav njega, vam razkrijem na koncu tega besedila. Po končani rekreaciji se vedno odpravimo v sejno sobo, kje je vsak teden drug član naše ekipe zadolžen za prigrizek. Z veseljem jih opazujem in poslušam. Večina med njimi ima družine; žene, otroke, vnuke in s svojimi življenji so zadovoljni. Na drugi strani hiše pa je naš razvpiti bife, kjer pa je položaj diametralno nasproten. Tam se zbirajo gospodje iste starosti, vendar se ne ukvarjajo s športom, niti se ne obdarujejo med seboj s prigrizki, so pa vseeno na neki način srečni, da imajo vsaj ta kraj, kjer se družijo in preganjajo svojo osamljenost.

Za njih je najtežje v tem času leta. Mediji nas bombardirajo s podobami veselih družin ob božičnih drevesih, vse je lepo okrašeno, darila so zavita, mize drhtijo pod težo dobrot. To naj bi bil čas veselja in druženja s svojimi najbližjimi, vendar je za premnoge to čas žalosti in samote. Veliko starejših ljudi je ostalo samih, so ovdoveli, otroci so pozabili na njih ali pa jih celo zavračajo. Tu pa je še finančna stiska, in ker ni božiča brez daril, se jih veliko umakne v osamo, počakat, da veseli prazniki minejo. Seveda tudi veliko mlajših ljudi doživlja podobne stiske, a jih verjetno lažje prenašajo kakor starejši. In kar je najhuje, za božič je vse zaprto, vključno z mojim športnim društvom. Ljudje zato ostanejo, a ne le sami, temveč dostikrat tudi brez hrane, kajti vsaj večina teh starejših fantov, ki jih jaz poznam, izvira še iz časov, ko so doma kuhale žene, njim pa je bilo kuhanje španska vas. Te zgodbe osebno poznam, brez dvoma pa je še mnogo drugih, za katere nihče ne ve. Spomnim se časov, ko sem še kot študent po Bežigradu starostnikom na dom razvažal hrano. Takrat sem dodobra spoznal njihove stiske in zgodbe. Hrano sem dostavljal različnim starostnikom; vitalnim, ki so me bili vedno veseli, dementnim in nepokretnim, ki so ležali v zatohlih, temnih stanovanjih in se niso niti zganili, ko sem prišel. Zgodilo se je tudi, da so drugi raznašalci našli mrtve. Takrat mi je postalo jasno, kako hitro lahko človek postane od sveta pozabljen.

Iz čistega, svetlega in toplega parlamenta, kjer poslanci malicajo skoraj zastonj, se ti ljudje ne vidijo in zato smo na potezi mi, ki lahko pomagamo. Če poznate tako osebo, se potrudite in se ji nevsiljivo približajte ter ji pokažite svojo naklonjenost. Ni jih treba vabiti k sebi na večerjo, ker bodo to odklonili, bodo pa njihovi prazniki lepši, ker bodo vedeli, da so opaženi.

Za božič sem tudi jaz sam doma. To je zaradi strukture moje družine, ki se za božič razkropi, jaz pa ostanem v Ljubljani. Sam. Po izbiri, saj je december mesec, ko imam največ dela in enostavno nimam volje in energije, da bi se kamor koli premikal. Prvih nekaj let sem doma v miru ležal in gledal televizijo, ko pa sem natančneje spoznal vse te zgodbe meni poznanih ljudi, sem se odločil, da k sebi povabim vsaj nekaj teh mojih prijateljev in znancev. Z veseljem so se odzvali, verjetno tudi zato, ker jih povabim v svoj kuharski studio in nimajo občutka, da vdirajo v mojo intimo. Ker pred tem za božič nisem nikoli kuhal, je bil to zame velik iziv. Kaj se kuha za veliko noč, vsi dobro vemo, za silvestrovo sta se vsaj v naših koncih na mizah vedno znašla francoska solata in pršut, kaj pa se kuha za božič, zares nisem vedel.

Poklical sem svojo sosedo Dušico Kunaver, ki je strokovnjakinja za ljudske običaje in mi je povedala, da je bil božični večer tradicionalno čas posta, saj sta bila Marija in Jožef v pričakovanju otroka, božični dan, pa je bil prazničen. Na večer Jezusovega rojstva so stregli skromno hrano; krhljevko (sok iz suhih hrušk), kašo, proso, repo … Toda danes je vse drugače in na božični večer se pripravlja prava pojedina z juho, pečenko, solato in na koncu še sladico. Se pravi, je skoraj kopija čisto pravega nedeljskega kosila. Tako bo tudi pri meni. Svojim gostom bom na sveti večer pripravil svinjsko pečenko, zraven bom postregel siljen radič na fižolovi kremi s prepeličjim jajcem in za konec bom spekel še jabolčni zavitek s cimetom, da bo prav lepo zadišalo po božiču.

Kot sem vam obljubil na začetku, vam bom zdaj razkril, zakaj sem omenil gospoda Toneta. On je pevec skupine Obvezna smer, ki je že dolgo nazaj naredila hit z naslovom “Čez praznike spet bom doma”, in držim pesti, da bo za večino ljudi tako, seveda ob predpostavki, da je dom tam, kjer so ljudje, ki so nam blizu. Tisti sam v naslovu pa odstranimo iz prazničnih dni in se potrudimo, da bo v tem času čim več ljudi našlo dom.

Pa dober tek vam želim!

Svinjski vrat v medeno-gorčični omaki

Sestavine: svinjski vrat, panceta, jabolka, korenje, česen, šalotka, krompir, svež timijan, svež majaron, med, gorčična semena, oljčno olje.

Svinjski vrat zarežemo v debelini 2 cm, vendar ne do konca, in ga posolimo. Med zareze zataknemo krhlje jabolk, nato pa meso položimo v naoljen pekač. Okoli mesa položimo korenje, česen in šalotko, v en kot pekača damo svež timijan, v drugega pa svež majaron, in vse skupaj zalijemo s 3 dl suhega belega vina.

Pekač prekrijemo s folijo in ga damo za pol ure v pečico, ogreto na 200 stopinj Celzija. Po pol ure pekač odkrijemo in v kozico odlijemo omako, ki je nastala med pečenjem.

Omaki dodamo gorčična semena in med ter vse skupaj med mešanjem segrevamo približno 5 minut. Omako polivamo po mesu vsakih 20 minut v naslednjih 2 urah, ko ga pečemo na temperaturi 160 stopinj Celzija. Zadnje pol ure meso prekrijemo s panceto.

Krompir narežemo na krhlje, ga skuhamo in popečemo v ponvi na oljčnem olju.

Na krožniku postrežemo meso, ki ga prelijemo z medeno gorčično omako, čezenj položimo panceto, zraven pa krompir, česen, šalotko in korenje.