od januarja tega leta, sredi septembra pa naj bi končno ponovno odprl svoja vrata.

Ponovno odprtje lahko sicer označimo za logično nadaljevanje dogodkov in rezultat večmesečnih prizadevanj, ki so zdaj končno dosegla svoj namen, vendar se najbrž brez prizadevanj civilne sfere ne bi zgodilo nič.

Med temi velja omeniti akcijo Jaz sem muzej, v okviru katere so zagnali še solidarnostno akcijo Dežuram za muzej, ki se je začela 3. avgusta. Z dežuranjem posameznikov v muzejskih prostorih so pritegnili precejšnjo pozornost javnosti in tako opozorili na težave, s katerimi se spoprijema ta institucija.

Brezbrižnost povojne politike do kulturne sfere
Bistvo težav, v katerih se je muzej znašel, sega v leto 1995, ko je bil podpisan daytonski sporazum, v katerem niso jasno opredelili statusa kulturnih institucij v Bosni in Hercegovini. Te so se posledično znašle tako rekoč v pravni praznini.

Kot je za spletni portal Klix.ba povedal direktor muzeja Adnan Busuladžić, da zdaj čakajo na obljubljena sredstva z več državnih naslovov, vendar v upanju, da bo denar nakazan naslednji teden, so napovedali, da bodo 15. septembra vrata muzeja končno spet odprta za javnost.

Muzej naj bi prejel poldrugi milijon konvertibilnih mark (dobrih 760 tisoč evrov), kar je približno polovica dosedanjega dolga, potrebnega za poravnanje vseh obveznosti, vključno s plačami zaposlenih v muzeju. "To zadostuje, da se ta institucija premakne iz mrtvila v upanju, da bo podpis memoranduma, ki je napovedan čez deset dni, leta 2016 zaživel v polni zmogljivosti in da bo s tem dokončana finančna konstrukcija, ki naj bi pokrila osnove dejavnosti za delovanje muzeja," je še dodal Busuladžić. Ob tem je še enkrat poudaril, da mora muzej nujno spadati med proračunske upravičence, kakor je to urejeno povsod po svetu.

Muzejski delavci so zadnje plače prejeli februarja 2012, vendar kljub temu še vedno hodijo na delo, da se vzdržuje vsaj neki minimum vzdrževanja muzejskih zbirk, čeprav že četrto leto ne prejemajo plačila.

Končno tudi angažma politikov
Največ zaslug za ponovno odprtje direktor muzeja pripisuje ministru za civilne zadeve Adilu Osmanoviću, ki je "s svojimi ogromnimi prizadevanji dosegel, da se muzej premika iz slepe ulice, v kateri se je znašel". Busuladžić zasluge pripisuje tudi svetu ministrov in federalni vladi BiH-a, vladi sarajevskega kantona in ameriškemu veleposlaništvu. To je po njegovih besedah vložilo veliko truda v diplomatski boj za premik z mrtve točke in iskanje rešitev za muzej.

Glede vtisov ob skorajšnjem odprtju po treh letih je Busuladžiuć dejal, da je pod nenehnim stresom in izčrpan, vendar upa, da se bo situacija razrešila pošteno in pravično ter da bodo "ljudje, ki delajo v muzeju, prejemali plačo iz proračuna. Menim, da so politiki in uradniki dojeli bistvo zadeve ter da se bodo stvari začele obračati na bolje."

Narodni muzej, ki nikomur ne pripada
Dodal je, da je velik del težav muzeja še vedno nerazrešen, kakor na primer dejstvo, da pravni status muzeja še zmeraj ni urejen. Pravno gledano, muzej ne pripada nikomur. Vendar poudarja, da je zdaj na obzorju vsaj rešitev primarne težave, seveda težave financiranja muzeja.

Več v prispevku Mateje Valentinčič, TV Slovenija.