Francoski novi val, umetniško gibanje, ki je bilo po mnenju poznavalcev za film tako pomembno kot nadrealizem ali kubizem za slikarstvo, je s svojo mladostno živahnostjo in preporodom filmskega procesa doseglo vrhunec med letoma 1958 in 1964, a je še danes izjemen vir navdiha za filmarje.

V Cankarjevem domu se bodo 50. obletnici razmaha francoskega novega vala poklonili z izbranim filmskim programom. Retrospektivo bo drevi ob 20.30 uvedel Truffautov film Štiristo udarcev.

Soočenje mladih filmarjev in "starcev"
Francoski novi val nima uradnega začetka, zato je za zaznamovanje njegovih zametkov ključno Truffautovo soočenje med staro in mlado generacijo francoskih filmarjev. Leta 1958 je namreč Truffaut v poročilu s caneskega festivala za revijo Cahiers du cinema ostro napadel zatohlo francosko produkcijo, "filme starcev", na scenariju temelječe zglajene produkcije, ki so tedaj prevladale v Franciji in mladim režiserjem onemogočale ustvarjanje prvih filmov.

Uprava festivala je tedaj protestirala in urednika filmske revije prosila, naj naslednje leto v Cannes pošlje kakšnega drugega poročevalca. To se je tudi zgodilo, Truffaut pa leta 1959 s festivala ni poročal, temveč sodeloval kot avtor celovečernega prvenca Štiristo udarcev. Zanj je prejel nagrado za režijo, je spomnil vodja filmskega programa Cankarjevega doma Simon Popek.

Zavračanje klasičnih kinematografskih oblik
To je bil eden prelomnih dogodkov v zgodovini francoskega novega vala, čeprav so nekateri filmi, ki jih danes uvrščamo v to obdobje, nastali že prej. Zagnani filmski ustvarjalci, kot so Rivette, Rohmer, Godard, Chabrol, Doniol-Valcroze in Truffaut, so začeli konec 60. let v svetovni film vključevati nepovezano naracijo, režijsko improviziranje in eksperimentiranje, snemanje na prizoriščih ter samorefleksijo.

Čeprav novi val nikoli ni bil "uradno" organizirano gibanje, so režiserji, povezani s to filmsko smerjo, dosledno zavračali klasične kinematografske oblike. Mnogi so v svoja dela ujeli duha aktualnih družbenih in političnih sprememb in drzno eksperimentirali z montažo, slogom in zgodbami filma, ki so pomenili odklon od konservativnega.

Filmi so vsebovali še ne videne metode izražanja, kakršni so bili dolgi posnetki sledenja (eden slovitih je prometni zastoj v Godardovem Week Endu iz leta 1967, ki si ga lahko ogledate v videoposnetku pod novico), pogosto so se ukvarjali z eksistencialnimi temami in s posameznikom in nesmiselnostjo človeškega obstoja.

Improvizacija in igra s pričakovanji
Najpogosteje so režiserji delali z nizkimi proračuni, pogosto so snemali kar v stanovanjih znancev, vloge pa razdelili med prijatelje in člane filmske ekipe. Režiserji so morali pogosto improvizirati z opremo in prav ti poskusi so postali odskočna deska za stilistične inovacije, na primer v Godardovem Do zadnjega diha: potem ko so režiserju povedali, da je film predolg, in ga je moral skrajšati na uro in pol, se je odročil za odsekane prizore - ker so bili posneti v enem samem dolgem posnetku, so bili odrezani kar sredi posnetka, kar je bila praktična odločitev, hkrati pa namerna in stilistična. Napovednik za omenjeni film si oglejte pod novico.

Francoski novi val je prinesel svež pogled na film tudi z improviziranimi dialogi, hitrimi preskoki med prizori in posnetki, ki so presegli običajne 360-stopinjsko os. Kamero so uporabljali tako, da so se igrali in niso upoštevali ustaljenih gledalčevih pričakovanj, pogosto so občinstvo šokirali do takšne mere, da so jih obtoževali prezira do gledalcev. Te tehnike še danes zaznamujejo film in učinki, ki se danes zdijo čisto običajni - na primer, ko igralec "stopi iz vloge" in nagovori občinstvo -, so bili radikalno inovativni za tisti čas.

Novi val kot zgled novemu Hollywoodu
Inovacije novega vala so se počasi prikradle tudi v ameriški film, posebej močne stilistične vplive je opaziti v filmu Bonnie and Clyde Arthurja Penna (1967), sledila pa jim je tudi generacija mladih ameriških režiserjev, generacija "novega Hollywooda" z Altmanom, Coppolo, De Palmo in Scorsesejem na čelu. Tudi po drugih svetovnih kinematografijah je novi val pustil velik pečat, med drugim v japonskem gibanju nuberu bagu, ki ima sicer drugačen izvor, a ga zaznamujejo podobne tehnike in življenjska pot.

Vpliv novega vala priznavajo tudi mnogi sodobni režiserji, med njimi Quentin Tarantino, ki je film Reservoir Dogs posvetil prav Jeanu-Lucu Godardu, ime njegovega produkcijskega podjetja pa je A Band Apart (besedna igra na Godardov film Bande a part). Tudi Michel Gondry je pri Godardovih delih dobil navdih za tehnike snemanja filma Večno sonce brezmadežnega uma (2004).

"Nekonvencionalna" retrospektiva v CD
Popek je napovedal, da tokrat v osrednjem kulturnem hramu ne bo na ogled še ena konvencionalna retrospektiva novovalovskih filmov. Filmom najvidnejših predstavnikov tega obdobja so dodali tudi nekatere francoske avtorje in filme, ki so jih mladi cinefili v petdesetih letih občudovali in o njih pisali z odobravanjem, predvsem tiste, ki so se spogledovali z žanrom in tradicijo ameriške nizkoproračunske kriminalke (Aldrich, Fuller, Mann, Ray ...). Da so mnogi režiserji pomenili tako navdih kot sopotnike novega vala (Melville, Bresson), pa je dodatna potrditev večne živahnosti in prilagodljivosti francoske kinematografije, je še dodal.

Na filmarje, "popredalčkane" pod novovalovsko oznako, pa je vplival tudi italijanski neorealizem in klasični hollywoodski filmi. Občudovani so bili Charlie Chaplin, Alfred Hitchcock, Orson Welles, Howard Hawks, John Ford in drugi napredni režiserji, medtem ko so tradicionalne hollywoodske zgodbe "novovalovci" ostro kritizirali.

Retrospektivo 50 let francoskega novega vala bo v četrtek, 29. oktobra, sklenil Cocteaujev film Orfej. Program so v Cankarjevem domu pripravili v sodelovanju s Francoskim inštitutom Charles Nodier.