Po jubilejni projekciji filma Brazgotinec (Scarface), ki je premiero doživel v decembru leta 1983, je avditorij kinodvorane Beacon menda z navdušenim rjovenjem in stoječimi ovacijami pozdravil vse tri častne goste, še preden je komu od njih sploh uspelo izdaviti kako besedo. "S tem filmom smo dejansko hoteli biti bombastični," se je na razpoloženje v prostoru navezal Pacino. "Bil je večji od življenja."

Ste vedeli, da je Brazgotinec priredba?
V pogovoru po projekciji je Pacino med drugim obujal spomine na to, kako je na Sunset Boulevardu pred mnogimi leti ujel projekcijo izvirnega Brazgotinca iz leta 1932. "Ob pogledu na Paula Munija v glavni vlogi sem si mislil: To hočem biti! Paul Muni bi bil rad." Nemudoma je poklical producenta Martina Bergmana in mu predlagal, naj odkupi avtorske pravice za priredbo filma. V prvi etapi projekta naj bi film režiral Sydney Lumet, ki je tudi dobil idejo, da bi bil protagonist po novem lahko bil Kubanec.

Film so najprej hoteli posneti kot zvesto predelavo izvirnika iz leta 1932, a za kaj takega ni bilo proračuna. Pozneje je bilo veliko govora o tem, ali naj mesto Miami sploh dovoli snemanje na svojih lokacijah, češ da bo film, ki kubanske priseljence prikazuje kot gangsterje, slab za turizem. Na koncu je moral kot Miami v večini prizorov 'statirati' Los Angeles.

De Palmov Brazgotinec je torej postavljen v Miami osemdesetih let prejšnjega stoletja, Pacinov Montana pa je ambiciozen Kubanec, ki vzpostavi in vodi cvetoč imperij preprodaje mamil - vse dokler mu tal pod nogami ne spodneseta lastna pohlep in zasvojenost. Prav ti prizori orožje vihtečega, kokain snifajočega Montane so eni najbolj antologijskih v dolgoletni Pacinovi karieri.

Ko je vajeti filma prevzel De Palma, se je na vse pretege trudil, da bi se izognili najstrožji cenzorski oznaki (čeprav v filmu kar 226-krat slišimo kletvico f**k), in to mu je "po zaslugi zelo lepe predstavitve pred cenzorskim odborom" tudi uspelo. Vseeno pa je večina kritikov po premieri v svojih recenzijah izpostavila poplavo psovk - v resnici ga je večina kritik na začetku raztrgala. Priljubljenost in kultni status si je zato pridobil šele postopoma.

Nov tip gangsterja
Slavni prizor z motorko je v scenarij vpisal Oliver Stone. "Na Floridi je bil novinar in je poznal zgodbe o gangsterjih, ki so z motorkami sekali trupla in jih metali v smeti." De Palma opozarja, da je imelo eksplicitno nasilje v filmu svoj namen. "Zdelo se mi je pomembno pokazati, da imamo opravka z drugačnim tipom gangsterjev. Takoj na začetku sem hotel pokazati, za kakšne ljudi gre."

Neprimerno vprašanje
Moderator Jesse Kornbluth je skušal Michelle Pfeiffer v pogovor vplesti na osupljivo neprimeren način. Kot "oče mlade hčerke, ki je zaskrbljen zaradi samopodobe deklet", kot se je izrazil, jo je vprašal, koliko je tehtala med snemanjem Brazgotinca. Čeprav so se slišali glasni žvižgi iz avditorija, je Pfeifferjeva po dolgem premolku odgovorila: "V resnici ne vem. Ampak igrala sem odvisnico od kokaina." Spominja se, da se je skušala tempirati, da bi bila med snemanjem videti vse bolj shirana, kar bi tudi ustrezalo zgodbi. "Težava je bila v tem, da je snemanje trajalo osem mesecev in da smo veliki, klimaktični prizor kar naprej odlagali. Člani ekipe so mi nosili sendviče, ker jih je tako skrbelo zame."

Nekaj žvižgov je moral požreti tudi igralec Steven Bauer, ki je igral Tonyjevega gangsterskega pajdaša; vprašali so ga namreč, kako se je odzval na vprašanja latinskoameriške oz. kubanske skupnosti, ki ni bila zadovoljna s svojo upodobitvijo v filmu. Vprašanje se je v zadnjih 35 letih večkrat pojavilo zato, ker je bila praktično cela ekipa filma, ki načenja rasne stereotipe, belska. "Poskušal sem jim dopovedati, naj se malo sprostijo. Saj je samo film."