Merku je zadnjo skladbo napisal leta 2004, vse odtlej se je spopadal z boleznijo. "To je deset let trpljenja," je dejal ob prejemu Prešernove nagrade.

Slovenec po prepričanju in ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja Slovencev v Italiji se je rodil v Trstu leta 1927 slovenskemu očetu in italijanski materi. V svoji izjemni razgledanosti se je približal različnim strokam, v katerih se je brez izjeme odlikoval s pomembnimi dosežki. Deloval je kot skladatelj, jezikoslovec, slovenist, etnomuzikolog, etimolog, publicist, kritik, esejist, raziskovalec, glasbeni urednik in pedagog, je med drugim zapisal Stojan Kuret v utemeljitvi Prešernove nagrade.

To je že druga žalostna vest v zadnjem času, povezana s Prešernovimi nagradami: julija se je poslovil tudi drugi letošnji prejemnik velike Prešernove nagrade, pisatelj Vladimir Kavčič.

V tržaško gledališče je pripeljal slovensko opero
Merkujev skladateljski opus, tesno povezan z ohranitvijo in ovrednotenjem ljudskega izročila, je nepogrešljiv del slovenske sodobne glasbe, zaslovel pa je tudi po vsem svetu. Ustvarjal je za malodane vse glasbene sestave in zvrsti: solistična, komorna, simfonično-koncertna in vokalno-instrumentalna dela, samospeve in zbore. Napisal je tudi opero Kačji pastir, ki je bila prva slovenska opera s krstno izvedbo v takrat zelo obiskanem italijanskem tržaškem občinskem gledališču Verdi (1976).

Ljubitelj in raziskovalec dialektov
Izbiri besedil je kot jezikoslovec, dialektolog, ljubitelj ter govorec več jezikov in narečij posvečal posebno pozornost. Tudi vse etnomuzikološke raziskave so obogatile in obarvale njegovo izrazno paleto. Vedno je posebno mesto namenjal ljudski glasbi in tako izjemno prispeval k njenemu zbiranju in ohranjanju. Spoznaval jo je najprej kot raziskovalec, šele potem kot skladatelj.

Sredi šestdesetih let 20. stoletja se je usmeril v zbiranje ljudskih pesmi pri Slovencih v Italiji, to pa je preraslo v zbiranje pripovedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je pozneje objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976). Med najvidnejšimi sadovi tega raziskovanja so številne skladbe, ki se opirajo na ljudsko osnovo in so izšle v zbirki Ljudske pesmi Slovencev v Italiji (1981).

O globokih koreninah slovenstva v Italiji
Poseben pomen imajo njegova jezikoslovna raziskovanja. Uredil, komentiral in objavil je Slovenska plemiška pisma družine Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja (1980), s katerimi je dokazal rabo slovenščine med tujim plemstvom na Slovenskem. Kot raziskovalec slovenskih osebnih in krajevnih lastnih imen pa je pomembno prispeval k razumevanju izvora slovenskih priimkov na jezikovnem zahodu Slovenije ter dokazovanju avtohtonega slovenskega porekla ljudi in krajev, ki danes pripadajo Italiji.

Njegov skladateljski, raziskovalni in publicistični opus pomeni enega izmed vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni. Nekatere njegove knjige se že uvrščajo med temeljna dela različnih strok, njegova ustvarjalnost in samozavestni nastop pa med neizbrisna znamenja slovenske kulturne navzočnosti v Trstu.

Spodaj lahko prisluhnete radijski oddaji Naši umetniki pred mikrofonom: Pavle Merkú