Novica, da Nobelovo nagrado za književnost letos prejme ameriški glasbenik Bob Dylan, je sprožila plaz odzivov na družbenih omrežjih, nemalo med njimi kritičnih ali ciničnih.

"Nihče ne oporeka temu, da je genialen glasbenik in velik pesnik, še sam sem ga prevajal ... A tako mi je žal za prave avtorje Adonisa, Ngugija (wa Thiong'a), (Dona) DeLilla in še za dva ali tri, ki so nagrado imeli praktično že v žepu," si je na Facebooku dušo olajšal romunski pisatelj Mircea Cartarescu.

Britanski izzivalni pisatelj, avtor Trainspottinga Irvine Welsh je tvitnil, da je sicer Dylanov oboževalec, da pa je nagrada "slabo premišljena nagrada iz nostalgije, potegnjena iz prostat senilnih, slinastih hipijev".

Na Twitterju se je oglasil tudi indijsko-britanski literarni zvezdnik Salman Rushdie, ki je sicer bookerjev lavreat: "Najprej je Drake postal pesnik, zdaj pa je tu Bob Dylan kot Shakespeare. Kje se bo končalo?" Na posnetku, ki ga je objavil poleg tvita, recitira odlomek Dylanove pesmi Mr. Tambourine Man. (Da ne bo pomote, Rushdie izbor Akademije podpira: "Od Orfeja do Faiza sta pesem in poezija tesno povezani. Dylan je briljantni dedič bardskega izročila. Krasna izbira.")

"Moje možnosti za osvojitev Nobelove nagrade za fiziko so se pravkar dramatično povečale", pa je tvitnila nemška pisateljica Sybille Berg.

Vsi sicer niso bili tako zajedljivi. Priznani italijanski kantavtor Francesco De Gregori pravi, da je Švedska kraljeva akademija nagrado podelila največjemu glasbenemu avtorju vseh časov, hkrati pa odločitev akademikov po njegovem mnenju pomeni, da so tudi skladbe pomemben del današnje literature, saj lahko prek njih, podobno kot v knjigah, filmih in v gledališču, avtorji preizprašujejo aktualna družbena vprašanja.

Morda lahko letošnjo izbiro lavreata razumemo tudi kot odmik od "samonanašalnega intelektualizma in elitizma" - dve opazki, ki jih je strokovna javnost že večkrat privlekla na dan v zvezi z Nobelovimi nagradami.

Haruki Murakami, "Leonardo DiCaprio literarnih nagrad"
Twitter je k sreči tudi pribežališče silno duhovitih ljudi. Ena od rdečih niti današnjega duhovičenja je na primer to, da je japonski pisatelj Haruki Murakami, ki se ga v zvezi z nagrado omenja že vrsto let, spet ostal praznih rok. "Haruki Murakami bo prej ali slej postal Leonardo Dicaprio literarnega sveta," je tvitnil neki uporabnik (Leo je do letos namreč veljal za "večnega osmoljenca" na podelitvi oskarjev). Nekdo drug si je predstavljal poetičen prizor: "Haruki Murakami tiho pospravi svoj govor spet v žep. Nato se odpravi domov in si pripravi preprost obrok iz riža in zelenjave #Nobelovanagrada." Ali pa: "Ravno sem si na vrat vtetoviral 'čestitke haruki murakami za nobelovo nagrado'. kaj zamujam"

Matej Krajnc, slovenski "dylanolog" non plus ultra
Matej Krajnc, ki je izdal in prevedel Dylanove pesmi v knjigi Ni še mrak, jih objavil na plošči, podpisal pa je tudi prevod njegove avtobiografije Zapiski, nad letošnjo izbiro ni presenečen. Da je Dylan med ožjimi kandidati, se je konec koncev govorilo že dolgo. Upa tudi, se bo zdaj mogoče resneje začelo obravnavati tudi pesnike, ki so predvsem glasbeniki in imajo besedila na ravni poezije. O tem se bo, je poudaril Krajnc, mogoče začelo več govoriti in presojati tudi pri nas, morda se bo potem preneslo tudi na univerzitetno raven.

Po njegovem mnenju je Bob Dylan v ameriško poezijo prinesel večje zavedanje, kaj vse je mogoče narediti z intertekstualizacijo, kako je mogoče z medbesedilnostjo in različnimi možnostmi rim osvežiti jezik, tudi klišeje, ki so vladali v poeziji in popularni glasbi.

"Vedno je iskal nekaj novega in je tedaj mogoče že nekoliko utrujeni podobi ameriške poezije vdihnil nekaj svežega. Hkrati pa jo je povezal z glasbo, kar takrat ni bila ustaljena praksa. Ker če se vrnemo v zgodovino: že v antični Grčiji sta bili beseda in glasba neločljivo povezani," je spomnil Krajnc.