Ideja Zedinjene Slovenije, ki je odmevala na vižmarskem taboru, kjer se je 17. maja 1869 na binkoštni ponedeljek zbralo okoli 30.000 ljudi, ni bila nova, saj je nastala v revolucionarnem letu 1848, ki so ga stresle meščanske revolucije oz. t. i. pomlad narodov. Prav v letu 1848 je tudi prvič zavihrala slovenska belo-modro-rdeča trobojnica, ki jo je domoljubni študent Lovro Toman v odgovor na nemško provokacijo izobesil 7. aprila na Wolfovi ulici v Ljubljani.

Ideja združevanja slovenskih dežel je sprva hitro potihnila, saj je bilo demokratizacije Avstro-Ogrske monarhije, ki jo je izsilila revolucija, z Bachovim absolutizmom leta 1851, ki je prinesel centralizacijo, cenzuro in forsiranje nemškega jezika, hitro konec. Nov preobrat je nato prinesel sveženj napredne zakonodaje, imenovane decembrska ustava, ki je decembra 1867 v politično življenje avstrijske polovice monarhije prinesel novo dinamiko. Množična politična zborovanja niso bila več prepovedana in na Slovenskem se je hitro pojavilo taborsko gibanje, ki je nadaljevalo idejo Zedinjene Slovenije iz leta 1848.

Vižmarski tabor je bil največji in najveličastnejši med njimi in edini, ki ga je organiziral slovenski politični vrh dežele Kranjske. Bil je tudi edini vseslovenski tabor, saj so bile zastopane vse slovenske dežele: Kranjska, Štajerska, Primorska in Koroška. Za tabor je svoj travnik, ki je bil okrog in okrog obdan z drevesi, odstopil takrat 31-letni posestnik Janez Sever. Desno od odra se je pogled ustavil na Šmarni gori, na visokem mlaju nad prizoriščem pa je plapolala slovenska zastava. Dogajanje je spremljalo petje in godba, na okoliških hribih so goreli kresovi, za spomin pa razdeljevale taborske spominske medalje.

Tabor je pripravilo in organiziralo leta 1868 ustanovljeno Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija, ki mu je predsedoval vodja staroslovencev Janez Bleiweis. "Dajte nam Slovenijo!" je dejal v zaključku svojega govora in tako pozval k uresničitvi ideje iz leta 1848. Biti Slovenec je postalo veliko pomembneje kot biti prebivalec dežele Kranjske, Štajerske, Primorske ali Koroške. Omenjene geografske enote so tako izgubile svoj dotedanji smisel.

Spomin na ta pomemben dogodek za slovensko narodno identiteto in jezik bo danes, na predvečer 150-letnice, s posebnim strokovnim posvetom od 9.30 naprej počastila Slovenska matica v sodelovanju z Zvezo zgodovinskih društev Slovenije. "V imenu skrbi za javni red in mir so prepovedali nošnjo spominskih medalj tabora v Vižmarjih in jih označili za prepovedane politične simbole, v javnih razglasih pa vedenje podeželskega prebivalstva označili za naperjeno proti ustavi," je v pogovoru za MMC nemške pritiske na slovensko narodno gibanje opisala pobudnica simpozija zgodovinarka dr. Dragica Čeč, predsednica Zveze zgodovinskih društev Slovenije in raziskovalka na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru. Prepovedan je bil celo klic: "Živijo!".

Vabljeni k branju intervjuja.

Začniva na začetku. Verjetno mimo tega, da je slovensko taborsko gibanje otrok revolucij leta 1848 oz. t. i. pomladi narodov, ki je stresla in popolnoma spremenila Evropo, ne gre. Zakaj je Evropa ponorela?

Predvsem, ker je najmočnejši družbeni sloj, meščanstvo, zahteval politične pravice, ki jih do tedaj niso imeli. Nacionalna identiteta pa je postala njihova osrednja identiteta.

Narodno pisane monarhije je nova meščanska politična paradigma, ki je na prvo mesto postavila nacionalno pripadnost, dobesedno trgala na koščke …

Seveda, tej težki situaciji so se poskušali izogniti tako, da so poleg nacionalne identitete, ki so jo na eni strani do določene mere dopuščali in od leta 1867 celo uzakonili, na drugi pa z represijo omejevali, poskušali vzpostaviti tudi močno identiteto monarhičnega patriotizma.

Cesar Franc Jožef I. je bil na Slovenskem izjemno priljubljen. Na vižmarskem in drugih taborih tudi nihče ni hotel zrušiti monarhije, zahtevali so združeno Slovenijo pod "presvitlim cesarjem"...

Pri kakršnem koli omenjanju rušenja monarhije je problem zelo rigorozna zakonodaja. Po kazenskem zakoniku bi bilo to žaljenje vladarja in hujskanje k uporu, kar je bilo opredeljeno kot zločin, ki je bil zelo rigorozno kaznovan. Najprej bi zaprli organizatorje, iskala bi se politična odgovornost, zelo nevarno bi bilo za zelo veliko ljudi.

Kako pomembno vlogo v gradnji slovenske nacionalne identitete so imeli tabori?

Zelo pomembno, tudi zaradi radikalnih političnih zahtev po upravni in politični združitvi ozemlja, ki je bilo stoletja razdeljeno med različne politično-upravne tvorbe, da so opozorili na neprimerno stanje jezikovnih pravic, ki so jih vsi narodi v Cislajtanji, avstrijskem delu monarhije, dobili z zakonom o temeljnih pravicah državljanov iz decembrske ustave 1867 in nasploh pokazali, kaj pomeni ta zakon v praksi. In ne nazadnje zaradi kolektivnih čustev, ki jih takšna množična zborovanja v 19. stoletju spodbujajo. V nasprotju z vsemi drugimi sredstvi izražanja in utrjevanja kolektivne identitete od časopisov, čitalnic in telovadnega društva Sokol, so tabori pritegnili precej večje število ljudi.

Teorija češkega zgodovinarja Miroslava Hrocha govori o treh fazah formiranja modernega naroda. V prvi intelektualci skupaj spravijo kulturne, lingvistične in zgodovinske atribute, v drugi fazi idejo pograbijo narodnjaki, ki agitirajo med člani skupine, in zadnja, tretja faza, ki privede do množičnega gibanja. Lahko rečeva, da je taborsko gibanje pri Slovencih zaključek tretje faze?

Po Hrochovi teoriji nacionalizma, ki razume nacionalnost kot element zgodovinskega razvoja, je. A ne smemo pozabiti, da je tabore omogočila šele spremenjena liberalna zakonodaja, sprejeta decembra 1867, ki pa so jo v naslednjih letih z drugimi zakoni in argumenti poskušali kar najbolj omejiti. V moderni kulturni zgodovini političnega zgodovinarji iščejo tudi druge elemente, ki so ključni pri razvoju identitete in identifikacije posameznika s kolektivnimi identitetami: zanima jih vpliv množičnih medijev, kjer je zlasti popularna teorija Benedikta Andersona o "zamišljenih skupnostih", ki jih formirajo množični mediji, proces t. i. izumljanja tradicije Erica Hobsbawma, vse do tistih, ki jih zanima tudi pomen kolektivnega čustvovanja, za katerega menijo, da je izredno pomemben segment političnega življenja v 19. stoletja. Tu mislim militantno obrambo naroda, patriotizem, solidarnost s skupnostjo, a tudi branjenje njene časti.

Že omenjenega leta 1848 je bil oblikovan program Zedinjene Slovenije, ki ga je taborsko gibanje z obema rokama pograbilo za svojega. Katera pereča vprašanja, poleg ideje združene Slovenije, so se na taborih še postavljala?

Šlo je za zahteve, o katerih so na taborih glasovali. Dve pomembni resoluciji, o katerih so tudi glasovali na večini od 18 organiziranih taborov, sta bili zahteva po uvedbi oziroma uporabi slovenskega jezika v upravi, sodstvu in izobraževanju. Tretja zahteva je bila po znižanju davkov oziroma vsaj zaveza k prenehanju njihovega višanja, med zahtevami, ki se tudi pojavijo večkrat, je zahteva po uvedbi strokovnih šol, na vižmarskem taboru pa je bila celo izrečena zahteva po formiranju slovenske univerze. Splošnim resolucijam so na posameznih taborih dodajali regionalne ali povsem lokalne zahteve, ki so zadevale pereča gospodarska, infrastrukturna in tudi okoljska vprašanja.

Mineva 150 let od vižmarskega tabora, ki ni bil prvi. Kakšen poseben pomen je imel v okviru širšega političnega dogajanja na Slovenskem v tistih viharnih časih širše domovine Avstro-Ogrske?

Bil je največji in edini, ki ga je organiziral slovenski deželni politični vrh. Organizirali so ga kljub hudemu pritisku nemške strani in v tem času ustanovljene ustavoverne stranke, ki je dobila popolno oblast v Ljubljani in imela podporo tako pri deželnih oblasteh – četudi so bile te pragmatične do obeh političnih polov, nemškega in slovenskega, pa tudi zelo dobre stike z ministri na Dunaju, ki so jih tudi mimo deželnih oblasti, obveščali o "izrednih razmerah na Kranjskem". Odzivi vlade na Dunaju so bili predvsem usmerjeni v ukrepe, ki naj bi preprečili upore, ki so po njihovem mnenju grozili tudi v drugih delih monarhije.

Tabore so začeli organizirati mladoslovenci, a tudi staroslovenci so hitro skočili na ta vlak. Kaj se je dogajalo na slovenskem političnem prizorišču v tem času?

Prve deželne volitve je zaznamovala nepovezanost slovenskih politikov, zaradi česar slovenski politiki niso imeli večine niti v deželah, kjer je večina prebivalstva govorila slovensko. Ne samo v slovenskem prostoru tudi drugod po monarhiji je na politično prizorišče prihajala nova generacija politikov, ki so tudi s pomočjo prepoznavnosti in priljubljenosti kot govorniki na taborih (ne nazadnje v času taborov potekajo tudi volitve v razpuščene dežene zbore) izvoljeni med deželne in tudi državne poslance. Njihove ideje so bile bolj radikalne. Nemška stran je veliko bolj pritiskala na staroslovence tudi z lažnimi ovadbami, medtem ko je za mladoslovence tudi zaradi zmerne konservativnosti staroslovencev menila, da bodo, ko jih bo "minila mladostniška vročekrvnost" in radikalnost, bolj naklonjeni (liberalni) nemški politiki. Staroslovenci so sicer v času taborov v ozadje potisnili določena politična vprašanja, zlasti problem odpovedi konkordata in uvedbo novega šolskega zakona, ki je sekulariziral šolo. Oba sta sprejeta v času, ko se na slovenskem ozemlju organizirajo tabori.

Cerkvi decembrska ustava iz 1867, ki je omogočila tabore, ni bila najbolj povšeči, nacionalno opredelitev so celo označevali kot pogansko …

Ta zakon prinaša popolno enakopravnost vseh Cerkva, ki so v monarhiji uradno priznane. Sicer tudi nepriznanim verskim skupnostim dovoljuje verske obrede, če ti niso v nasprotju z javno moralo. To je bil zadnji velik udarec Cerkvi, ki pripelje do odpovedi konkordata.

Vodja staroslovencev Janez Bleiweis je bil sprva nad idejo Zedinjene Slovenije skeptičen, a je na taboru v Vižmarjih vseeno odločno zahteval združenje slovenskih dežel, rekoč: "Dajte nam Slovenijo!" Zakaj si je premislil?

Nič si ni premislil, bil je pragmatičen. Časopis Kmetijske in rokodelske novice je začel izdajati že za časa prvega absolutizma, videl je marčno revolucijo 1848 in pomlad narodov, pa tudi hudo represijo novega Bachovega absolutizma. Izkušen politik je bil, njegova ideja o Sloveniji je bila gotovo vedno prisotna, a je izjemno pazil, na kakšen način jo je javno izražal. Zdi se mi, da mu naslednja generacija politikov v določenem delu odreka pomembno politično vlogo, ki jo je odigral.

Zakaj so se pojavili t. i. incidenti, o katerih boste na četrtkovem simpoziju med drugim predavali? Ali se prav v času taborov najbolj razmahne slovensko-nemški konflikt?

Politični pritiski na staroslovence je vsaj na Kranjskem v času taborov precejšen. Novoustanovljena nemška, sicer liberalno usmerjena politika je izkoriščala podporo, ki jo je imela v upravi, vojski in sodstvu. Kolektivni strah, ki so ga vzpostavljali v odnosu do podeželskega prebivalstva, so izkoriščali za oster policijski nadzor, natančno nadzorovanje določenih pravil (npr. prijave javnega shoda) in za ostro kaznovanje ekscesov, do katerih pride tudi zaradi nevednosti. Tako so v imenu skrbi za javni red in mir prepovedali nošnjo spominskih medalj tabora v Vižmarjih in jih označili za prepovedane politične simbole, v javnih razglasih pa vedenje podeželskega prebivalstva označili za naperjeno proti ustavi. Disciplinsko kaznovali dijake in opite hlapce in vajence, ki so si privoščili v mestu zaklicati "Živijo", prek zakona o tisku pa so pritiskali tudi na mlad in radikalen časopis Slovenski narod, četudi je isti zakon o pravicah državljanov z omejitvijo, ki jo je prinašal prej omenjeni zakon o svobodi govora in tiska. Hudim pritiskom v virih sicer lahko sledimo le nekaj mesecev, a je bil v tem času nadzor zelo intenziven.

Četudi se praviloma v javnih medijih ne govori o incidentih v času tabora v Vižmarjih, sem pred kratkim naletela na spomine loške meščanke, ki je o tem, da so turnarji (člani nemškega telovadnega društva Turnverein, op. a.) tudi v času tabora poskušali sprožiti incidente s sokoli (člani slovenskega telovadnega društva Sokol, op. a.), da bi tako pokazali, kako nevarni so tabori za javno varnost. A naj jim po zagotavljanju v slovenskih medijih to ni uspelo. Tako nemško kot slovensko meščanstvo se je že zavedalo moči kolektivnih čustev, ki jih sprožijo kolektiv, zbran na takšnem dogodku, in govorniki. Nemška stran je udeležence zborovanj označila za neizobražene podeželane in jim odrekla sposobnost razumevanja političnega dogajanja, vodijo samo v javne nemire, nespoštovanje uradnikov, izmikanje davkom in nespoštovanju ustave. Sprožili so več incidentov, najhujši je bil manj kot teden dni po taboru na Jančah in v Vevčah. Sojenje in obsodbe so bile del splošne prevencije, obsodili so izredno veliko udeležencev. Glede na obstoječo sodno prakso, pa so domnevni storilci dobili zelo hude kazni. Po drugi strani pa vsaj v ohranjenem gradivu ni niti enega indica, da bi preiskali uboj protestnika, ki je umrl, ko je vojska želela razgnati zbrano "množico" podeželanov, ki naj bi ogrožala udeležence izleta, ki so se zbrali na Vevčah.

Kakšna je bila dinamika na relaciji mesto – podeželje, meščan je, kot lahko beremo v časopisju tistega časa, vedno zviška gledal na "kmečke neuke mase", kot so radi pisali?

Nemško meščanstvo je izkoriščalo zakoreninjene stereotipe o vročekrvnih mladeničih na podeželju, obenem so bili kmetje notorični uporniki. Prav s tem argumentom jim je uspelo dunajsko vlado prepričati, da je na Kranjsko poslala vojaške okrepitve. Ko je kmalu za tem poleti 1869 prišlo do incidenta s slovensko zastavo na Igu, so razmere takoj povezali z uporom kmetov na Igu leta 1848. Za njihovo neizobraženost in neciviliziranost pa so bili skladno z liberalno usmerjenostjo nemških meščanov krivi duhovniki.

Kje v tem konfliktu med nemškim meščanom in slovenskim podeželjem se skriva slovenski meščan?

Slovenski meščan je tisti, ki hujska slovensko podeželsko prebivalstvo proti nemškemu meščanu, in sebe posledično privzdigne.

Kakšen incident z zastavo so leta 1869 zakuhali Ižanci?

Novoustanovljeni Sokol (telovadno društvo, op. a.) je napovedal izlet na Ig, a so zaradi javne varnosti oblasti izlet prepovedale. Ižanci so nato začeli zbirati denar in sešili veliko slovensko zastavo s spominskimi trakovi v spomin na tabor v Vižmarjih. Na dan, ko naj bi se zgodil obisk sokolov, so slavnostno v sprevodu nosili zastavo po vasi in tako prišli v konflikt z orožniki. Obtožili so jih nespoštovanja zakona o zborovanjih in motenja javnega miru. Padle so medsebojne verbalne žalitve, del orožnikov pa je moral pred jeznimi domačini pobegniti nazaj v Ljubljano. Več posameznikov, ki naj bi bili vodje dogodka, so pozneje obsodili na zaporne kazni, in še več, kar kaže na napete razmere po incidentih na Jančah in v Vevčah, za več dni je prišla red delati avstro-ogrska vojska.

Kaj se je zgodilo na Jančah in v Vevčah?

Manj kot teden dni po vižmarskem taboru so turnarji organizirali izlet na Janče in v Vevče, kjer so jim slovenski kmečki fantje na vrhu Janč najprej ukradli turnarško zastavo, potem pa jih lovili po celem hribu navzdol. V Vevčah na zabavi turnarjev pa je prišlo do groženj pretepa in "opozorilnega" streljanja, zaradi katerega je umrl eden od slovenskih demonstrantov. En dan pred prihodom turnarjev naj bi po obeh krajih metali letake, naj turnarji vendar nehajo bobnati, ker plašijo zajce in budijo speče otroke. Sodni proces, ki je sledil, je bil zelo insceniran, ker so na strani turnarjev med glavnimi pričami, ki so inkriminirali Slovence, nastopali sami glavni predstavniki nemške ustavoverne stranke. Gre za incident, ki so ga načrtno sprožili. Orožniki so aretirali 60 ljudi, od tega jih je bilo 22 pozneje obsojenih na izredno hude kazni. Medtem ko uboja slovenskega protestnika niso preiskali. V pretepu je bil ranjen ravnatelj in viden predstavnik nemške stranke, ki je že naslednji teden podpisal resolucijo ljubljanskega mestnega sveta na Dunaj, kakšne izredne razmere vladajo v okolici mesta.

Tabore je prepovedala Hohenwartova konservativna avstro-ogrska vlada leta 1871, ker da podžigajo slovenski nacionalizem …

Ravno zaradi incidentov, ki naj bi ogrožali javni red in premoženje – oboje sta bili pomembni meščanski vrednoti. Nemški strani je z ustvarjanjem kolektivne panike prek ustaljenih stereotipov o podeželskem prebivalstvu konservativni vladi dalo dovolj argumentov, da je prepovedala v svojem bistvu liberalne politične prakse, kot so bila množična politična zborovanja.

Je prepoved taborov zavrla razvoj slovenske narodne ideje?

Zgolj deloma, saj se s poznejšim širjenjem volilne pravice politika, tokrat konservativna, znova vrača med širše množice. Zanimivo je, da liberalni slovenski meščani, ki inscenirajo prve tabore, svoje politične baze pozneje ne naslanjajo več na podeželje. Konservativna politika pa je zaznala, da ima velik potencial med podeželskim prebivalstvom, in ti osnovni elementi taborov se z velikimi političnimi shodi znova pojavijo na prizorišču.