Po lanski stoletnici smrti Ivana Cankarja letos obhajamo dvesto let od smrti Valentina Vodnika, jezikoslovca, pesnika, prevajalca, časnikarja in duhovnika. Z njim je slovenščina zaživela v slovnici Pismenost ali Gramatika za Perve Šole, kuharski knjigi Kuharske bukve, babiškem priročniku, Veliki in Mali pratiki, časopisu Lublanske novice in najbolj slovito v "pervi" slovenski pesniški zbirki Pesme za pokušino.

Ob dvestoti obletnici Vodnikove smrti smo se pogovarjali z dr. Aleksandrom Bjelčevičem, predavateljem starejše slovenske književnosti in slovenske književnosti 19. stoletja na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je pojasnil, v katerih segmentih literature najdemo Vodnikove sledi, zakaj njegove pesmi danes veljajo za nezahtevne, kako je spremenil šolstvo, in tudi, kaj je znano o njegovem odnosu s Prešernom.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.

V kakšnem zgodovinskem trenutku so se znašli slovenski razsvetljenci, med njimi tudi Vodnik? Na kakšen način se je delovanje slovenskih razsvetljencev povezovalo z razsvetljenstvom drugod po Evropi?
V 18. stoletju je bilo v Evropi vse več in več razsvetljenih ljudi prepričanih, da bomo živeli bolje in srečneje, če bomo razvijali različne znanosti in tehniko s ciljem, razumeti naravo in si jo podrediti, razumeti človeka in razumeti zgodovinske spremembe, če bomo spoznanja prenašali v šolo, jo naredili dostopno večini, in to v ljudskem jeziku, ki ga obvladamo od otroštva, in ne v latinščini. Šele v 17. in 18. stoletju so filozofi in znanstveniki začeli pisati v narodnih jezikih, rojstni list sodobne znanosti, Newtonova Philosophiæ Naturalis Principia Mathematica, 1687, je denimo še v latinščini. V istem času se vse več ljudi ne identificira le s svojo državo ali deželo, ampak z nacijo, zgodi se rojstvo narodov (množično prepričanje, da take skupnosti obstajajo). Presek tega dvojega je prizadevanje za osnovno in srednje šolstvo v narodnem jeziku, za uvajanje naravoslovja v šole in za uvajanje nacionalnih pesnikov v šole. Slovenci pa smo pri tem živeli na periferiji večnarodnostne Avstrije, v kateri je bil prevladujoči šolski učni jezik nemščina. Slovenski intelektualci druge polovice 18. stoletja, ki so bili po svetu, npr. Pohlin, Zois, Linhart, so vse to videli in vedeli, med drugim, da se v Avstriji češčina poučuje celo na univerzi.

Kako to, da so bile ravno tedaj mogoče prelomnice: prvi časopis, pesniška zbirka, slovnica in kuharska knjiga v slovenskem jeziku? In da je bil Vodnik tisti, ki je vse te prelomnice lahko izpeljal?
Najprej so se lotili tega, kar je bilo v danem političnem času mogoče: Janez Damascen Dev je leta 1779 začel izdajati letni pesniški zbornik Pisanice od lepeh umetnost, kjer je celo agitiral, naj se jezikoslovci lotijo slovenskega slovarja in pravopisa; tu je Vodnik objavil svojih prvih pet pesmi, mdr. Zadovolnega Krajnca. Sledi ustanovitev dveh poljudnih poučnih časopisov: leta 1794 ga je Zois nagovoril za izdajanje pratike, zelo elementarnega kmetijskega in poljudnega izobraževalnega časopisa za (pol)pismene kmete, obrtnike in malomeščane, l. 1798 pa še za Lublanske novice, ki so prinašale razglede po svetu.

Sledila je reforma šolstva v Ilirskih provincah, ko se je smelo poučevati v slovenščini, takrat se je Vodnik čutil poklicanega, da napiše štiri učbenike. Tako so se torej uresničevale nekatere razsvetljenske ideje. Seveda pa je za to treba pravega človeka: Dev, Zois, Vodnik, Linhart, Japelj in Stanič so svoje življenje posvetili znanosti (Zois, Linhart), splošnemu in teološkemu izobraževanju (Vodnik, Japelj, Stanič) in literaturi (Dev, Vodnik, Linhart, Stanič). Gre za tip človeka, ki se maksimalno angažira za narodov blagor, kar si najlaže predstavljamo ob duhovniku Valentinu Staniču, enem prvih alpinistov v Vzhodnih Alpah, ki je pisal cerkvene in posvetne pesmi, samoiniciativno imel šolo za otroke in odrasle, učil telovadbo in plavanje, uvajal je nove kmetijske metode, orodja, cepil zoper koze, dal sezidati most čez Sočo in zidal vaško šolo, v Gorici je ustanovil zavod za gluhoneme in društvo proti mučenju živali – vse to en sam človek. In Vodnik je bil približno tak.

Prvenstvo pesniške zbirko Pesme za pokušino (1806) je treba relativizirati. V nekem smislu je prva pesniška zbirka drugi od treh zbornikov poezij z imenom Pisanice. Urejal ga je in največ pesmi napisal Dev, manjšino pa Vodnik in še trije. V drugem zborniku pa so zgolj Devove pesmi, torej njegova pesniška zbirka. Druga slovenska pesniška zbirka je danes slovita Knoblova Štiri pare kratkočasnih pesmi (znamenita po pesmi Od prdca), Vodnik je tretji.

Danes se njegove pesmi pogosto opisuje kot preproste, nezahtevne. So res? Kako jih obravnava literarna zgodovina?
To je bilo načrtno, njegov namen je bil, pisati spodbudne, poučne in zabavne pesmi za najširšo možno publiko, ta pa je bila pač neizobražena in preprosta. Njegove pesmi lahko nekako primerjamo z dobrim rockom in rapom – preprost, množičen, včasih moralizatorski in le občasno bolj zahteven, glasbeno npr. Wakeman, pozna Jon Lord, Zappa ... Kar pa ne pomeni, da sta Vodnik in rock, gre enostavno za drugo vrsto literature in glasbe. Namreč, mnoge njegove pesmi so nastale priložnostno, ne iz notranjih, ampak iz zunanjih pobud, npr. za pratiko in Lublanske novic (voščila, uganke, stanovske budnice kot Zadovolni Krajnc, basni kot Kos in brezen). Drugi razlog oz. vzrok so njegovi pesniški vzori in razgledanost: ni študiral zunaj kot Dev, Zois in Linhart, prebiral pa je predvsem nemško in avstrijsko racionalistično poezijo 18. stoletja ‒ spomnimo se, da se veliki nemški pesniki pojavijo šele konec 18. stoletja. In pa, bil je praktičen kulturni delavec, ki si za poezijo ni vzel časa. V čisto tehničnem oziru pa je seveda znal napisati tudi komplicirano pesem, kot je mladostna Krajnske modrine žaluvanje nad smertjo Marije Terezije. Nazadnje pa gre morda tudi za vprašanje talenta: tudi v pesmih, ki niso za časopise, ni šel v globino misli in čustev, kot pozneje Urban Jarnik in Prešeren.

Skratka, Vodnik je pisal za množice, in to v času, ko ni bilo obveznega šolstva oz. se je ravno uvajalo, pismenih pa le okoli 3 % Slovencev, ko ni bilo knjižnic, umetnostnih galerij, strokovnih časopisov, slovenske filharmonije in gledališča, bilo ni ničesar, zato so bile izkušnje in obzorje ljudi popolnoma drugačni od naših. Četudi bi pisal kot Goethe, bi ga komaj kdo bral. Vodnikovo publiko lahko razberemo iz njegove pratike, kjer uči, kako "mravlje od drevja odgnati", kako se naredi "žajfa iz praproti", kako se zemlja vrti, kaj so megla, oblak in dež in podobno. In zato Vodnika danes beremo v osnovni šoli, kjer se otroci takisto učijo, kako se zemlja vrti in kako nastane dež. Literarna zgodovina Vodnika obravnava kot začetnika pesniških vrst, kot so stanovska budnica (Zadovolni Krajnc), razsvetljenska himna naravi in njenemu stvarniku (Vršac), humoristične pesmi, z Devom sta začetnika satire (Klek). Za test, ali je pratikarski Vodnik res tako zelo preprost, si lahko preberemo njegovo humorno voščilo Novo leto.

Velja tudi za začetnika planinske poezije. Kakšne so njene posebnosti in kje je njeno mesto danes?
Govorite o pesmi Vršac, kjer vidimo, da je tudi preprost pesniški jezik vrlina, saj tudi z njim lahko izrazimo kozmična občutja pri kontemplaciji našega materialnega sveta: Vodnik stoji na vrhu visoke gore blizu Triglava in dojame čudežno veličastvo stvarstva. V približno istem času je Immanuel Kant zapisal znan stavek, da dve reči napolnjujeta njegov um z vedno rastočim občudovanjem, to je zvezdnato nebo nad njim in moralni zakon v njem. Pesem Vršac je morda vplivala na čudovite pesmi V vigredi in Zvezdje Prešernovega starejšega znanca, koroškega duhovnika Urbana Jarnika. V tem je njen pomen. V tem je pomen vse njegove poezije, da je bil začetnik, iniciator določenih žanrov.

V času Ilirskih provinc (1809‒1813) je vpeljal slovenski jezik pri poučevanju v šolah, namesto nemškega in tudi hrvaškega, ki sta bila uveljavljena do tedaj. Kako je bila sprejeta ta novost?
V Ilirskih provincah je francoska vlada želela na vsem ozemlju imeti pouk v enotnem narodnem jeziku; mislili so, da je to ilirščina, torej hrvaščina. Ampak vlada je ta načrt opustila, ker ji je Vodnik ob Zoisovi asistenci razložil, da je razlika med jezikoma prevelika, da bi pouk lahko normalno potekal. Potem je pri tistih predmetih, ki so imeli slovenske učbenike, vpeljala slovenščino. In zato je Vodnik v slovenščini napisal dve slovnici, za osnovno in srednjo šolo, in katekizem, da so se ti predmeti poučevali v slovenščini, drugi še naprej v nemščini. Zastavil je tudi učbenik matematike, ampak se je francoska oblast že krhala.

Z Veliko in Malo pratiko je bil tudi pionir zabavnega, razvedrilnega novinarstva. Kako je s tem vplival na jezik in takratno družbo?
Na to ne znam odgovoriti: upam, da so se iz njegovih časopisov ljudje kaj naučili in se pri tem zabavali. Lahko rečem nekaj o jeziku in humoristični literaturi. Za jezik velja enako kot za pesmi: tlakoval je pot za poznejše zahtevnejše izražanje in pesnjenje v slovenščini. V resnejših vrstah pesništva so ga nadaljevali Štajerec Volkmer, Korošec Jarnik, Primorec Stanič, pozneje pesniki Krajnske čbelice, dokler ni Prešeren naredil kvalitativnega preskoka, na področju novinarstva pa so ta preskok naredile Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice; so pa takrat za seboj imele že tri generacije obveznega šolstva. Humorističnih pesnikov pa v njegovem času ni manjkalo, bom omenil le dva: na Wikiviru sta Zoisova pesem Efeška vdova in Linhartov Matiček se ženi, zadošča prebrati nekaj sklepnih spevov.

Zakaj se ga pri pouku slovenščine portretira predvsem kot dobrodušnega in ljudskega? Na podlagi česa in kdaj se je uveljavila takšna podoba?
Tako lahko sklepamo iz avtobiografij in iz tipa humorja v njegovih pesmih, npr. iz pesmi Novo leto ("Navada je vošit") in drugih novoletnih voščilnic, iz Predgovora za Lublanske novice za l. 1797, iz prevodov Anakreontovih pesmi, iz Vinskih mušica. V tejle kratki avtobiografiji, nastali ob začetku izdajanja Lublanskih novic, se tako opiše: "Oče Marka Pohlin me je krajnsko pisati učil 1775; al od takrat sim iz lupine zlezel, inu se v teh novicah drugači iz vsih dosedajnih krajnskih pisalcev norca delati začnem. […] Se kremžim, se pačim, inu gledam, kako bi naš jezik narbol po drugih že osnaženih europejskih jezikih prerezal.". Ob tržiškem praznovanju sklenitve pariškega mirovnega sporazuma 1814 je po naročilu obrtnika Petra Malija za njegov transparent menda napisal, pomislite, tako pesem: "Peter Mali/ se vam zahvali,/ da ste Francoza pobili/ in nam večni mir storili./ Vivat kožarija, / tudi štumfarija, / vivat mat' Beržanka,/ da nam je nikol ne zmanjka" (kožarija in štumfarija merita na tržiško tekstilno industrijo, beržan pa je sorta vina). Ohranila se je tudi Kopitarjeva malo zlobna pripomba: da je rdečeličen pater, ki rad dobro je in pije in ima najboljši tobak. Enkrat je v cerkvi začel po nemško moliti "Vater unser, der du bist …", pa ni znal dalje in je rekel "E, vseeno, molimo po domače, saj tako ni treba te neumnosti!", drugič je molil litanije in med prošnjami rekel "Varuj nas tudi vseh tercijalk in svetih tet".

Bil je prisilno upokojen zaradi opevanja Napoleona. Kaj ga je pri Napoleonu navdušilo? Je bil za svoje čase politično radikalen? Je imel ob prisilni upokojitvi koga na svoji strani, se je kdo zanj zavzel?
Pri Ilirskih provincah ga je navdušilo dopuščanje slovenskega šolstva. Politično radikalen ni bil, ni imel kakih osamosvojitvenih idej, teh še dolga desetletja niso imeli, še Jurčičeva generacija se je spraševala le to, kaj bo, če Avstrija razpade (številni so rešitev videli v skupni državi s Hrvati in Srbi). Prilagajal se je vsakokratni oblasti, da bi za Slovence iztržil največ, tudi cesarski odlok o upokojitvi ga označuje kot "entuziastičnega častilca in razširjevalca slovenskega jezika". Najprej pa so ga preganjali zato, ker naj bi bil član prostozidarske lože "prijateljev kralja rimskega in Napoleona". Takrat je to spodbijal Anton pl. Scheuchenstuel (moral bi preveriti, ali je to bodoči tast Julije Primic) in Janko Kos pravi, da še danes ni dokaza. Zato so ga pritisnili zaradi Ilirije oživljene.

Bil je Prešernov učitelj. Je znano kaj več o njunem odnosu?
Meni ne, najtemeljitejši prešernoslovec Kidrič pove le to, da ga je Vodnik v šolskem letu 1818/19 učil italijanščino, a je že 8. januarja 1819 bolan umrl.

Kje vse danes živi njegova dediščina? Obstaja del njegove dediščine, ki je spregledan?

Sorodna novica Včasih so slavili Vodnikov rojstni dan

Živi toliko, kolikor živijo pesemske vrste, katerih začetnik je: stanovsko budnico (Zadovolni Krajnc) na sicer delno satiričen način najdemo pri Iztoku Mlakarju, domovinske (Ilirija oživljena) živijo v vseh časih, morda celo s podobnim potvarjanjem zgodovine, humorna novoletna voščila pišete morda tudi vi. Vodnik torej živi prav v tistih segmentih literature, kot bi si sam želel: v inteligentno duhovitih in spodbudnih pesmih za široko publiko. Od Vodnika se lahko naučimo, da literatura ni zgolj to, kar berejo strokovnjaki: literatura oz. pesem je vse, kar kdor koli napiše z mislijo, da piše pesem. Če v vpisno knjigo na Škrlatici napišete enokitično pesem navdušenja nad hribi, je to pesem; če za novo leto napišete duhovito zdravico v verzih, je to pesem. In če vam pri pisanju nekje v zavednem ali nezavednem odmeva Vodnikov Vršac ali kak verz iz novoletnih voščil, potem Vodnik živi. Morda je torej spregledano to, da se je slovenska poezija začela s humorjem, z Vodnikom, Zoisom, Linhartom in Japljem, vse štiri delno najdete na Wikiviru.