Nato pa je postdramsko gledališče osemdesetih let izoblikovalo veliko novih načinov "polnjenja" prizorišč, kjer predstavljenega prostora ni bilo več mogoče jasno razločiti od resničnega. Vzporedno z osebnimi ikonografijami v likovni umetnosti so se pojavili različni scenografski kanoni, na primer Ristićevo gledališče "retorike prostora", gledališki "prostori igre" Mete Hočevar, retroavantgardno gledališče Dragana Živadinova in Pandurjevo "gledališče podob", ki so hkrati ustrezali tudi različnim oblikam postdramskega gledališča.

Zgornji citat je iz knjige Prostor v prostoru – Scenografija na Slovenskem od 17. stoletja do leta 1991, ki je izšla leta 2018 pri Slovenskem gledališkem inštitutu (SLOGI). Ana Kocjančič je tudi avtorica istoimenske razstave v Narodni galeriji, na ogled je še do 8. septembra. Gre za prvo pregledno razstavo, ki slovensko scenografijo prikazuje zgodovinsko, stilno, likovno in gledališko obenem.