Tako so pomanjkanje domišljije in ustvarjalnosti na eni strani nadomestili z vpeljavo novih oblik produkcije, predvsem t. i. serialnosti (tukaj gre za nadaljevanja, nize, predzgodbe, vzporedne zgodbe in podobno), na drugi strani pa z iskanjem pripovedne inventivnosti in domišljijske drznosti v evropskem ustvarjalnem prostoru. In prav ta proces je na neki način pripomogel k svetovni prepoznavnosti enega najzanimivejših regionalnih filmskih fenomenov znotraj evropske avdiovizualne produkcije.

V mislih imamo skandinavski noire oziroma prvenstveno televizijsko produkcijo skandinavskih mračnih kriminalk. Serije, kot so The Killing, Borgen, Wallander in Most, so postale ne le svetovne uspešnice, pač pa so prej ali slej dobile tudi svoje ameriške različice. In čeprav je v zadnjih letih več kot očitno, da se je ta fenomen ustvarjalno že nekoliko izpel, pa nas zdaj o nasprotnem poskuša prepričati Arto Halonen.

Svojo mračno kriminalko Angel varuh, umeščeno v povojna, 50. leta v danskem glavnem mestu Københaven, nam ponuja kot "osveženo" izvedbo skandinavskega noira. Priznati sicer moramo, da se zdi izhodiščna zamisel o prikriti psihološki manipulaciji posameznika danes še posebej aktualna in vznemirljiva, saj nas vpelje v polje sodobnih, algoritemskih manipulacij, ki se vsakodnevno dogajajo prek spleta. Toda Halonenova izvedba zgodbe o moškem, ki oropa banko, pri tem na videz povsem neprizadeto ubije dve osebi in se nato skorajda prostovoljno preda policiji oziroma detektivu, ki vodi preiskavo, da bi ta lahko razkril zloveščo razsežnost manipulacije, je preprosto porazna.

Zdi se, da je v želji po lastnem ustvarjalnem preboju le ponovil tisto, kar je do pred kratkim počel Hollywood: izbrskal je zanimivo pripovedno formulo, a jo nato povsem nedomiselno in ustvarjalno nedoraslo poskušal prenesti na veliko platno. Tako njegov Angel varuh že od samega začetka deluje mehansko, kot suhoparni prepis algoritma, pri čemer pa prepisovalec ni dojel osnovnih funkcij in posledic tega. Halonenu še impresivna igralska zasedba, v kateri izstopa danski igralec Pilou Asbæk kot "detektiv" (poznamo ga kot Greyjoya iz Igre prestolov), ob njem pa s svojo karizmatično prezenco vsaj občasno vznemiri tudi Rade Šerbedžija, ne pomaga iz godlje, v katero se je zapletel. Zato se bomo tudi po 31. filmskem delu Arta Halonena še naprej spraševali "Arto kdo?".