Pod streho Slovenske matice je izšla tretja knjiga Tineta Hribarja o nesmrtnosti in neumrljivosti s podnaslovom Sodobna teologija, filozofija in znanost. Po besedah urednice Ignacije J. Fridl ta predstavlja Eckhartova filozofska stališča o nesmrtnosti in neumrljivosti, sodobno teologijo, Heideggerjeve filozofske poglede na nesmrtnost, apologetsko filozofirajočo teologijo ter odkritja sodobne znanosti na temo smrti in obsmrtnih izkušenj.
"... ne pusti nas v skušnjavo"
Človek hrepeni po neumrljivosti oziroma v jeziku Tomaža Akvinskega večnosti, medtem ko nesmrtnost pomeni življenje po smrti z vmesnim prehodom. V človeku tli želja po neumrljivosti, ki pa je opisana le tu in tam. Kot je na predstavitvi pojasnil Hribar, se tovrstni zapisi pojavijo med drugim v Epu o Gilgamešu, Drugi knjigi Makabejcev in Pavlovih delih v Svetem pismu, v katerih ta piše o drugem prihodu Boga, ko ne bo nihče več umrl.
Glavni junaki Hribarjeve knjige so trije. Eckhart, ki je po avtorjevem mnenju prehitel vso – tudi sodobno – teologijo, teolog Hans Küng, ki zagovarja evtanazijo, in papež Frančišek, ki je Hribarja navdušil s tremi dejanji. Papež je z izjavo "Kdo sem jaz, da bi sodil?" ovrgel doktrino o papeški nezmotljivosti, odpravil je smrtno kazen, s čimer je povzročil teološko revolucijo, spremenil pa je tudi besedilo molitve Očenaš. Stavek "... in ne zapelji nas v skušnjavo" se glede na Hribarjevo pojasnilo po papeževem glasi "... ne pusti nas v skušnjavo".
Žensko počelo v judovsko-krščanskem okviru
V delu Antigonine sestre: O matrici ljubezni njegov avtor Lenart Škof v dialog z Antigono pritegne ženska božanstva arhaične grške dobe (Metido), stare kozmološke matrice (chora) ter like t. i. herojskih žensk, kot so Savitri iz indijskega epa Mahabharata, Alkestida iz istoimenske grške Evripidove drame ter slovenski mitološki lik lepe Vide. Delo se posveča še vlogi žensk in ženskega počela v judovsko-krščanskem okviru: Neznanka iz Betlehema, Modrost iz knjige Pregovorov in Marija v okviru sodobne katoliške filozofske teologije.
Škof v svojem delu med drugim obravnava tudi Schellingove filozofske tankočutne misli o Clari ter Heideggerjevi premisleki o Biti, tudi v navezavi na starogrške okvire kozmološkega mišljenja pri Sapfo in njeni Afroditi kot sestri Biti. V sklepu se avtor posveča še francoski filozofinji Luce Irigaray kot šifri prehoda k dobi Diha/Sape.
Pri preučevanju Antigone se je čudil, da je poleg odobravanja naletela tudi na toliko kritik nekaterih filozofov, je povedal avtor. Morda je vzrok za to tudi dejstvo, da je filozofija iz svoje definicije – ljubezni do modrosti – izpustila ljubezen. V delu je filozof odprl tudi vprašanje ranljivosti, ki je prav tako slabo zastopano v filozofiji.
Dela enega največjih filozofov pozne antike
V prevodu Sonje Weiss pa je torej izšla še druga knjiga Plotinovih Zbranih spisov. Ta obsega 12 od 54 vseh traktatov – med njimi O duši, O lepoti uma –, ki veljajo za niz Plotinovih najbolj odmevnih razprav. Avtor spremne besede Marko Uršič je poudaril, da Plotin, ki velja za enega največjih filozofov pozne antike, ostaja po krivem spregledan ali pa obravnavan le kot dodatek Platona.
Kot je povedala prevajalka, se je tudi tokrat stežka prebijala čez Plotinov zapleten, iščoč in tipajoč stari grški jezik, ki je po njenem mnenju izjemen v upovedovanju neizrekljivega.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje