Prijetno humorna komedija katalonske avtorice Cristine Clemente se skozi prizmo zasebnega (družina) loteva izrazito javnega (parlament, politika); kar je tako ali drugače vedno aktualna tematika, sploh če je namen prikazati vse skorumpirane, demagoške, pohlepne slabosti politikov. Nesmiselnost vseh teh političnih mahinacij pride še bolj do izraza, ko so prestavljene v majhen družinski okvir. Štirje težko tvorijo vsaj približno konstruktivno parlamentarno delovanje, sploh če so to oče, mati, sin in hči.

Tovrstna parlamentarna tvorba se – tako pač je še danes – kaj hitro spreobrne v patriarhalno nastrojeno delovanje. Oče/predsednik (Jožef Ropoša) je – zares tipično – prepričan, da bo svoje mesto obdržal vsaj do pozne starosti, medtem ko je mama (Tanja Dimitrievska) – še bolj tipično – zaradi neustreznega 'gospodarjenja' s finančnimi sredstvi v svojem mandatu obsojena zgolj na izvedbeno dejavnost, otroka Ana (Lena Hribar) in Riki (Jernej Gašperin) pa sta bolj kot ne volilna glasova. Vse to se hitro spreobrne, ko komaj polnoletna hči začuti lastno moč in zahteva svoj prostor. Pravzaprav ni jasno, zakaj avtorica, ki je med pisanjem sodelovala z mladimi, ni na novo vzpostavljenemu sistemu, nekakšni socialistični demokraciji, ki se zaradi pretirane ohlapnosti sesuje sama vase, namenila boljše usode. A kot kaže, je bil njen namen s prstom pokazati na večje in bogatejše (poosebljene v Aninem nemškem (!) fantu Wolfgangu, Domen Valič), ki so prepričani, da je denar vedno rešitev (čeprav v primeru dolgov tako tudi je).

Politični zavednosti besedila sledi tudi režija Primoža Ekarta s pomočjo dramaturgije Alenke Klabus Vesel, čeprav scenografija (Damir Leventič), ki ji sledi tudi kostumografija (Belinda Radulović), s pravo poplavo barv – je res Španija oziroma Katalonija v naših očeh samo pretirano pisana? – prekriči vse drugo. Prav tako je tudi vzpostavitev levega in desnega doma (v obliki podestov/stopnic) precej nepotrebna in tako sicer dodelana scenografija, odprtemu zaodrju navkljub, deluje natlačeno, igralcem pa ne dopušča prostora. V nasprotju z barvitostjo je neizrazita luč, ki se spreminja samo v zatemnitve (predolgih) prehodov, mišljenih kot minevanje časa, nekakšnih 'time-lapse' zatemnjenih posnetkih družinskega življenja, v katerega lahko samo pokukamo, okrepljenih z glasbo Davorja Hercega.

Družinski parlament je prijetno zabavna predstava, ki pa razen konsistentne igre Jerneja Gašperina kot tipičnega dvajsetinnekajletnega doma živečega maminega sinčka, ki nima namena zapuščati vseh ugodnostih doma, k čemur stremijo tudi njegova politična delovanja, in Lene Hribar kot gonilne sile, revolucionarne hčerke, ki hoče dobro, pa tega ne zna realizirati, na Veliki oder MGL-ja ne prinaša veliko.