Zvok ostaja čist, njegov lesk pa spominja na ravnico po nevihti - ves instrumentarij poje pristno, avtohtono, pravzaprav zveni eko. Zdi se, da je vsa plastika prepričljivo na drugih planetih. Druga skladba v zaporedju Če bi ges bijla fčelica v hipu postane cinematična ljubica. Pretakanje klavirskih harmonij občuteno podira vznesena ritmična sekcija.

Indina, komad, ki ji sledi, je še bližje najplemenitejšemu idealu evropskega džezovskega zorenja, ko se pogovarjamo o zasedbah brez pihal in/ali trobil. Njeni alegorični vrtinci so prelepi. Doli v kraju sama zase, ki v uvodu ne posebej boječe vabi k plesu, in A Little Game poslušalca z igrivo termiko nato še naprej prikupno razvnemata, tako da je pred sklepnima Spring in Pannonian Fantazen no.1 bodisi že odtaval bodisi se sprašuje, kje bi kaj temu sorodnega že lahko slišal v preteklosti.

Album džeZZva nemara ni džezovska aktualija s skrajnih trendovskih robov, a vseeno zelo spominja tako na zgodbe iz novejših skandinavskih improviziranih širjav (Esbjorn Svensson, Bugge Wesseltoft), na narativno esenco angleških ambientalnih-elektorničnih džezistov Submotion Orchestra kot tudi na zadnjo uspešnico semi-elektornične improvizacije, to je na nemški duet Grandbrothers.

Predvsem pa - in že omenjena Indina, ki je vrhunec albuma -, me džeZZva spomni na trio Joachim Kuhn-Jean-Jenny Clarke-Daniel Humar, ko je ta šele začenjal preigravati Gata Barbierija, torej zimzeleno Last Tango In Paris. džeZZva je zvočna poezija, ki je ne srečate kar tako.