Njihova uradna religija je jobsizem, ki časti nauke Steva Jobsa, nelagodno ravnovesje vsakdanjika pa razburka prihod improvizirane rakete z Zemlje s skupino ubežnikov. Med njimi je tudi čudežno preživeli Mondführer Kortzfleisch, ki jim razkrije, da je Zemlja v resnici votla, v njej pa prebiva kuščarsko ljudstvo, ki se napaja s skrivnostno energijo.

Jekleno nebo 2 je nadaljevanje finske znanstvenofantastične komedije iz leta 2012, ki je bila "film ene ideje" – nacisti so preživeli, se skrili v kolonijo na Luni in desetletja samo čakali na priložnost, da se vrnejo. Film, ki ga je režiral Timo Vuorensola, je bil zmerno duhovito posvetilo žanru nizkoproračunskih žanrskih odpadkov, za katerega se je zdelo, da svojega kinematografskega potenciala ni v celoti izkoristil. A s pomočjo več kot spretne producentsko-trženjske strategije je ekipa ustvarila skupnost zvestih privržencev, ki je drugič še v večji meri z lastnim vložkom, s samoprispevkom oziroma množičnim zbiranjem sredstev, poskrbela za realizacijo nadaljevanja.

Pri tem se poraja predvsem vprašanje, s kakšnimi očmi ga ocenjevati. Očitali bi mu lahko, da je avtorska ekipa v nasprotju s prvim delom tokrat v pripoved vnesla skoraj preveč idej, od katerih je vsaka zase sila posrečena, kot skupek pa delujejo nekoherentno. A po drugi strani: vsa ta okornost v igri, pri kateri sicer blesti Udo Kier v dvojni vlogi, pa neuravnoteženost v pripovedi, izmenjava vizualno posrečenih prizorov s polomljenimi dialogi, sklicevanje na zgodovino filma in literature (najočitnejši referenci sta kajpak Georges Méliès & Jules Verne) in hecen poskus politične aktualizacije – vse to film umešča v prepoznaven univerzum žanrskih odbitkov, kjer veljajo drugačna pravila ... Škoda se zdi le, da deluje film tudi drugič kot neizkoriščena priložnost v smislu, da je politično nekorekten zgolj na tisti dovoljeni in pričakovani način.

Opozoriti gre na slovenski prispevek oziroma ponovno sodelovanje skupine Laibach pri zvočni podobi filma Jekleno nebo 2, med zahvalami pa se znajde tudi Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki je nekakšen "naravni habitat" tovrstne produkcije.

Iz oddaje Gremo v kino.