Meščanska vila, ki jo je konec 30. let 20. stoletja postavil premožni industrialec Ivan Seunig (1892–1985), obsega slabih 400 kvadratnih metrov stanovanjskih površin, zraven so še okoli 100 kvadratnih metrov velik pomožni objekt, bazen, ribnik in okoli 8.500 kvadratnih metrov velika pripadajoča parcela. Objekt, ki obsega klet, pritličje, nadstropje in mansardo, je zasnoval slovenski arhitekt Bojan Stupica (1910–1970), ki je pozneje zaslovel kot dramski in filmski režiser in igralec.

Podjetni Seunig je posel začel iz nič v majhni delavnici v Tacnu leta 1919, ki je izdelovala predvsem lesene žeblje za čevlje. Delavnica je počasi prerasla v tovarno, ta pa je rasla in postala ena največjih tovrstnih v Jugoslaviji. Seunigova vila v Tacnu, ki je bila dokončana leta 1940, je po 2. sv. vojni hitro zadišala visokim partijskim funkcionarjem in leta 1947 je bila podržavljena, saj so njenega dotedanjega lastnika prisilili v podpis menjalne pogodbe za veliko manj vredno vilo v Rožni dolini v Ljubljani.

Razlaščanje in nova "družbena elita"

Zakaj so povojne oblasti Seunigu vzele vilo? "To je bila takrat zelo razširjena praksa, da so premožnim razlaščevali posesti, hiše, stanovanja, to se je dogajalo po vsej Sloveniji in Jugoslaviji. Začenši s samim Titom (Josip Broz - Tito, op. a.), ki je nacionaliziral vse dvorce, ki jih je lahko, in začel v njih živeti. Na primer, če se omejimo na naše kraje, vilo kralja Aleksandra na Bledu in grad Brdo pri Kranju kneza Pavla Karađorđevića. Posest in dobrine bogatašev so si prilaščali z veliko nonšalanco," je v pogovoru za MMC pojasnil zgodovinar Jože Pirjevec. V revolucionarnem obdobju je po njegovih besedah takšno razlaščanje vedno veliko lažje kot sicer, končni rezultat pa je bil, da so partijski nižji in višji funkcionarji zasedli vrh družbene lestvice in postali nova t. i. družbena elita.

Po odhodu Seunigovih se je prvi v vilo vselil slovenski komunist, narodni heroj, general in politik Boris Kraigher, kmalu za njim pa prvi jugoslovanski ideolog Edvarda Kardelj. Življenje slovenskih partijskih funkcionarjev je bilo po Pirjevčevih besedah v povprečju veliko skromnejše od funkcionarjev drugod po Jugoslaviji, nekega pretiranega luksuza se niso šli. "O Kardelju pa sem naletel na informacije, da je razkošno živel," je pristavil. Kot Titova desna roka in drugi človek Jugoslavije je bil, čeprav je bil v "konstantnem podtalnem konfliktu s Titom", izredno pomemben.

Zakaj je bila med Titom in Kardeljem hladna vojna? "Položaj drugega je vedno močno izpostavljen, ker prvi lahko misli, da ga skuša spodnesti. Kardelj je to sam priznal, ko je leta 1974 uvedel svojo zadnjo jugoslovansko ustavo, v njej pa Titu dal dosmrtno predsedniško mesto, rekel je, to ni najbolj demokratično, za demokratično ustavo, kakršna je moja, a sem moral tako, da sem dobil Titovo podporo, saj sem tako odstranil vse Titove strahove, da ga jaz ali kdo drug skuša spodnesti," je odgovoril Pirjevec.

"Kardeljev žegen"

V Sloveniji se brez "Kardeljevega žegna" ni zgodilo nič. "Nobenega dvoma ni, da je bila Slovenija njegov fevd, vse pomembnejše odločitve v Sloveniji so bile sprejete v skladu z njegovo voljo, če se je nekdo odločil drugače, kot Stane Kavčič, je bil odžagan," je pojasnil.
Kavčič je preveč goreče zagovarjal liberalno gospodarsko usmeritev in interese Slovenije, zato je bil jeseni leta 1972 prisiljen k odstopu z mesta predsednika izvršnega sveta (vlade, op. a.) Socialistične republike Slovenije (SRS). Politično in javno ni smel več nastopati, čeprav ni nasprotoval ne samoupravnemu socializmu ne Sloveniji znotraj Jugoslavije. "Kavčič je začel delati po svoje, Kardelj pa je opazil, da postaja bolj priljubljen od njega, in postal je ljubosumen," je Pirjevec pojasnil razloge za "žaganje" Kavčiča.

Kardelj je znal imeti po Pirjevčevih besedah "popadke" kot eden najbolj zagrizenih revolucionarjev francoske revolucije leta 1789 Louis Saint-Just. "Ni se bal skrajnosti, tudi krvave skrajnosti, čeprav je bil po svoji naravi zelo civiliziran, zadržan, ni se pustil voditi emocijam, a pod vso to mirnostjo je bil skrit vulkan, ki je čakal, da izbruhne, za zaščito svojih idej in vizije, je bil pripravljen uporabiti tudi skrajno nasilje," ga je opisal zgodovinar.

Najbolj zloglasna ostaja "krvava" Kardeljeva depeša iz Beograda Borisu Kidriču 25. maja 1945, da ni prav nobenega razloga za počasnost pri "čiščenju", pri čemer je imel v mislih "prepočasne" povojne poboje. Element skrajnosti se pri Kardelju po njegovih besedah pogosto pojavlja. Tako je na primer leta 1958 ob stavki rudarjev v Trbovljah ali pa leta 1971 ob sporu s hrvaškimi liberalci hitro pomislil na uporabo tankov. "Dejal je, rajši imam na ulicah našo vojsko kakor rusko," je sklenil Pirjevec.

Poklican razviti Marxove ideje

Pirjevec je nadaljeval, da je bil Kardelj samozaverovano prepričan, da je kakor nekakšen mesija poklican, da razvije Marxovo ideologijo (Karl Marx, op. a.) in jo prilagodi sodobnemu času, a ne zgolj za Jugoslavijo, ampak za ves svet. Jugoslovanski samoupravni socializem pa tudi tretja pot med Zahodom in Vzhodom gibanja neuvrščenih tako nosita Kardeljev podpis. "Na 7. kongresu leta 1958 v Ljubljani je Kardelj dejal, da je boj narodov tretjega sveta za osamosvojitev v bistvu enak boju za socializem, mislil je, da gre za pojav, ki je neizbežen," je pojasnil, da je bil Kardelj prepričan, da se bo socializem udejanjil po svetu, še v času njegovega življenja. "Nikoli ni govoril o komunizmu, Stalinu je bil sovražen, želel je socializem s človeškim obrazom, ki naj bi bil nekakšna neposredna demokracija," je sklenil.

Ideologijo razvijal ob notah Beethovna

V vili je Kardelj po Pirjevčevih besedah veliko delal in pisal ter ob zvokih klasične glasbe, ki jo je imel še posebej rad, sploh Beethovna, razvijal ideje jugoslovanskega samoupravnega socializma. Bila je njegovo pribežališče in zatočišče, kjer je lahko v miru delal. Kardeljeva vila sicer ni bila nikoli uporabljena v protokolarne namene, je pa tu Kardelj pogosto gostil najvišje državne funkcionarje in druge znance, s katerimi se je zasebno družil in razglabljal o svojih idejah.

Tragična zgodba

Življenje Kardeljevih v vili je decembra leta 1971 doletela grozna tragedija, saj je na novoletni zabavi s samomorom življenje končal 30-letni Kardeljev sin Borut. "Odšel je v drugo sobo in kar naenkrat so zaslišali strel, tekli so pogledat, kaj se je zgodilo, in ga našli mrtvega," je Pirjevec povzel zgodbo, kot jo je slišal od osebe, ki je bila takrat na zabavi. Kardelj si po njegovih besedah od te strašne tragedije in travme ni nikoli opomogel, za nekaj časa se je čisto umaknil iz javnega življenja, a se je kmalu vrnil, saj je hotel končati svoje delo v zvezi z ustavo iz leta 1974.

Osamosvojitveni štab TO-ja

Po Kardeljevi smrti februarja 1979 je v vili ostala zgolj njegova žena Pepca, po njeni smrti 15. aprila leta 1990 pa je vila ostala prazna. A le za nekaj mesecev, saj se je že oktobra istega leta v vilo vselil štab Teritorialne obrambe (TO) RS, ki je takrat že snoval načrte za osamosvojitev Slovenije.

Od slovenskega predsedstva razrešeni general Ivan Hočevar namreč ni želel predati stavbe dotedanjega republiškega štaba TO-ja na Prežihovi 4 v Ljubljani, poslopje pa je nato 4. oktobra zavarovala in zasedla vojaška policija Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in štab TO-ja nekaj časa ni imel kam. Prav general Hočevar je tisti general, ki je kot komandant republiškega štaba TO-ja 15. maja 1990 ukazal izročitev vsega orožja JLA-ju, česar številni občinski odbori TO-ja niso storili, orožje pa se je skrilo po različnih skritih lokacijah po Sloveniji.

Zamenjava na vrhu slovenskega TO-ja je bila mogoča šele z ustavnim dopolnilom 28. septembra, ki je določil, da načelnika imenuje slovensko predsedstvo, in ne več Beograd. "Od imenovanja 28. septembra sem imel prostore najprej na Zupančičevi v prostorih sekretariata za obrambo, odstopili so nam štiri pisarne, a to je bilo premalo, zato se je iskala alternativna rešitev in objekt Kardeljeve vile je bil takrat prazen, zato je bil na hitro adaptiran in štab smo preselili," se je za MMC spominjal po razrešitvi Hočevarja novoimenovani načelnik štaba general Janez Slapar, ki je zdaj predsednik Strelske zveze Slovenije.

"Iz ničle"

Štab je Slapar po imenovanju začel postavljati na noge povsem "iz ničle" že na Zupančičevi, saj je bil v prvem tednu, kot pravi, praktično za vse sam. "Nato sem počasi prevzel nekaj strokovnega in administrativnega kadra ter vojaške častnike v rezervi TO-ja, ki so mi izkazali lojalnost, povabljeni so bili, da nadaljujejo delo v štabu," je Slapar opisal, kako je bil štab postavljen na novo.

Ob odprtju novega štaba v Kardeljevi vili so se tu znašli vsi takratni najvidnejši slovenski politiki, in sicer od članov republiškega predsedstva na čelu s predsednikom predsedstva Milanom Kučanom do premierja Lojzeta Peterleta, predsednika takrat še skupščine (državnega zbora) Franceta Bučarja, do Janeza Janše in Igorja Bavčarja. "V Kardeljevi vili je bila po odprtju seja predsedstva o vprašanjih obrambe Slovenije, v jedru je bilo vprašanje zaostrovanja v odnosih z Beogradom," se je spominjal Slapar in dodal, da so čisto prave priprave na osamosvojitev začeli šele po plebiscitarni odločitvi za samostojnost decembra 1990. Izdelovati so se začeli načrti, v štabu pa so se osredotočali predvsem na zagotavljanje čim boljše bojne pripravljenosti slovenskih vojakov.

Najpomembnejše naloge štaba so po njegovih besedah v Kardeljevi vili vključevale izvedbo vaje Premik 91, pa tudi ukrepe za začetek usposabljanja prvih nabornikov TO-ja. "Usposabljanje smo začeli 15. maja na Igu pri Ljubljani in v Pekrah, bistvenega pomena za vzpostavitev usposabljanja pa je bilo sprejetje ustrezne zakonodaje – zakona o obrambi in zakona o službi v TO-ju, ki sta zamujala in sta bila sprejeta šele marca, zato smo zamujali s pripravami," se spominja Slapar.

Ovalna pisarna v prvem nadstropju

Slaparjeva pisarna je bila v veliki ovalni sobi v prvem nadstropju. Tu je večkrat sprejel republiška sekretarja (ministra) za obrambo Janeza Janšo in sekretarja za notranje zadeve Igorja Bavčarja, še večkrat pa se mu je pridružil takrat še namestnik obrambnega sekretarja Jelko Kacin. Priprave scenarijev za potencialni spopad so tekle v dveh smereh, in sicer za primer omejenega posega JLA-ja, kar se je pozneje tudi zgodilo, in pa za spopad večjih razsežnosti.

Do konca se je vsem pripravam navkljub po Slaparjevih besedah ohranjalo upanje, da vendarle ne bo prišlo do nepotrebnega prelivanja krvi. "Slovenija je imela kar nekaj pobud v smeri, da se problemi razrešijo po mirni poti, a Beograd ni ničesar upošteval," je nadaljeval, da beograjska politika pod taktirko Slobodana Miloševića ni bila pripravljena na noben kompromis. Upanja se niso uresničila in do osamosvojitvene vojne za Slovenijo je vseeno prišlo, a takrat štaba ni bilo več v Kardeljevi vili, saj so se ravno v času konflikta v Pekrah med TO-jem in JLA-jem 23. maja 1991 končno preselili na Prežihovo 4, ki jo je vojska v začetku aprila zapustila.

Muzej socialistične Slovenije?

Po odhodu štaba TO-ja iz vile in službe ministrstva za razorožitev leta 1992 je država vilo pustila samevati in žalostno propadati, da je, kot pravi Pirjevec, postala čisto prava "vila strahov". "Sramotno je, da so pustili, da vila propade, ker bi lahko postala muzej, živo pričevanje tega obdobja v zgodovini Slovenije, posvetili bi ga lahko Kardelju in njegovemu krogu, bilo bi strašno zanimivo, škoda," je Pirjevec izpostavil idejo, da bi vilo država lahko preoblikovala v muzej obdobja socialistične Slovenije in njenih veljakov ali kaj podobnega. "Primerno bi bilo, da se takšen objekt ohrani in se s kritično distanco predstavi to obdobje, ki ni nepomembno v naši kratki slovenski zgodovini," je sklenil pogovor.

Kaj se bo zgodilo s propadajočo vilo?

Leta 2010 se je dokončno odvil denacionalizacijski sodni klopčič, ki se je vlekel več kot desetletje, in država je vilo dedičem vrnila v naravi, a vrnila je "razbitino", saj je vila v državni lasti vse od leta 1992 samevala in klavrno propadala. Notranjost vile pa je skozi leta dodatno dodobra uničila okoliška mladina, ki je zapuščen objekt uporabljala za takšno in drugačno "zabavo". Poleg tega je država spremenila namembnost parcel okoli vile v gozdna zemljišča in tako vse skupaj za potencialnega kupca ni tako privlačno, kot bi bilo, če bi bila parcela zazidljiva, je za MMC pojasnil eden od štirih dedičev in lastnikov vile Jože Seunig, vnuk podjetnega Ivana, ki je vilo postavil.

Za vilo, ki je potrebna temeljite obnove, s pripadajočim zemljiščem, bi dediči radi iztržili dva milijona evrov, a potencialnih zainteresiranih kupcev, ki bi bili pripravljeni toliko plačati, trenutno ni, je pojasnil Seunig in dodal, da o večjem znižanju cene, da bi le privabili kupca, ne razmišljajo, o alternativnem načrtu B pa tudi še ne. Kaj se bo zgodilo z vilo v prihodnosti, tako ostaja uganka.

Na vprašanje, kaj meni o ideji zgodovinarja Pirjevca, da bi morali vilo preurediti v nekakšen muzej socializma, pa je pristavil, da ni nobenega problema, če se država za to odloči in odkupi vilo nazaj. "Ampak, kdo bo pa hodil sem, ko jih je že toliko," je za konec namignil, da je morda v Sloveniji muzejev že preveč.