Marija Škotska je približno toliko verodostojen zgodovinski dokument kot tista druga, veliko, veliko boljša kostumska drama letošnje sezone nagrad – Najljubša Yorgosa Lanthimosa. Film režiserke Josie Rourke zgodovino gnete in interpretira, dokler ne ustreza izbrani poanti: politično vojno med vladaricama Elizabeto in Marijo "bere" kot tragični razkol med ženskama, s katerima so vse življenje skušali manipulirati in sabotirati moški v njunih življenjih. Če ne bi bilo njihovih spletk, bi Elizabeta in Marija zlahka rešili vprašanje nasledstva, vladali složno in do neprijetnosti z odrezano glavo nikoli ne bi bilo.

Iz nepojasnljivih razlogov scenarij skoraj povsem ob stran potisne vprašanje verskega razkola med protestanti in katoličani, ki – razen za fanatičnega pridigarja (David Tennant) – očitno za nikogar ne igra bistvene vloge. Posledično se zdi, da nekateri izdajalski in spletkarski dvorjani ravnajo brez razumljive motivacije. Oziroma: moški na obeh dvorih rovarijo in se povezujejo predvsem zato, ker jih spravlja ob pamet, da so podrejeni ženski; vsaka njihova družinska, politična ali verska pripadnost ob tem zbledi v ozadje.

Anahronističen pristop k resničnim dogodkom je seveda povsem legitimen, a Marija Škotska se – v nasprotju z Najljubšo – predstavlja kot klasična biografska drama z ambicijo zgodovinske verodostojnosti, ne pa kot sodobna politična srhljivka, križana z žajfnico. Če ne prej, boste nejeverno dvignili obrv ob prizoru, v katerem je Margot Robbie prisiljena z vso resnostjo priznati, da je drugi ženski od nekdaj zavidala njeno lepoto.

Po tehnični plati je pred nami dovršen film, celovečerni režijski prvenec Josie Rourke, sicer umetniške direktorice londonskega gledališča. Direktor fotografije John Mathieson škotsko prevetreno pokrajino uokviri v čudovito zamolklih, melanholičnih tonih, ki ilustrirajo hladno askezo življenja v 16. stoletju. Noben detajl ni prepuščen naključju, še posebej ne kostumografija – Maryjina krila, brez izjeme v temnejšem delu barvne lestvice, odražajo njeno jekleno voljo in vladarsko moč ter osamljenost visokega položaja. V ostrem kontrastu s tem vzdušjem so tople barve, sijajna svetloba in razkošje na angleškem dvoru.

Ustvarjalci so se odločili dogajanje v celoti omejiti na temačne in mrzle dvorne sobane (z nekaj izleti v naravo): v vsem filmu ni niti enega samega prizora življenja bodisi škotskih bodisi angleških kraljevih podolžnikov. Zdi se, da skuša Rourke še dodatno podčrtati, kako odrezani so bili vladarji v resnici od ljudstva, za katero naj bi skrbeli.

Marija Stuart (Saoirse Ronan), hči kralja Jakoba V., se po moževi prezgodnji smrti pri rosnih 18 letih iz Francije vrne na rodno Škotsko in zasede prestol. Sprva niti ne razume, v kako zelo nevarnem položaju se je znašla. Naivno verjame, da bodo njene kvalifikacije za vladarsko službo – v zakonu rojena kraljeva hčerka, vzgojena za visok položaj in pripravljena na vodenje – zadostovale za obstanek na prestolu. Okrog nje se gnetejo možje, ki trdijo, da skušajo utrditi njen vladarski položaj, na skrivaj pa vodijo računico, kako Marijo črtati iz enačbe.

Na drugem koncu otoka Elizabeta I. (Margot Robbie) bolje razume, kako je vladati v svetu moških. Čeprav ji v dvorni spalnici družbo dela grof Dudley (Joe Alvyn), ne bo nikoli tako nepremišljena, da bi se poročila. Še predobro se zaveda, da so vsi najmočnejši akterji na njenem dvoru – William Cecil (Guy Pearce), Thomas Randolph (Adrian Lester) in drugi – moški, ki bi jo v trenutku izdali v zameno za oblast. Elizabeta razume moč, povezano z njenim položajem, in za nobeno ceno se ji ni pripravljena odreči. In grožnjo pomeni tudi mlada škotska vladarica, katoličanka, ki bi lahko legitimno skušala splezati na angleški prestol.

Feministično rdečo nit pripovedi rahlo spodjeda portret Elizabete v poznejših letih, zagrenjene samotarke z odsotnim pogledom, ki zabija čas z abotnimi ročnimi deli, ker ne more preboleti, da nikoli ni rodila otrok.

Saoirse Ronan in Margot Robbie sta v svojih vlogah sijajni. Edini prizor, v katerem se vladarici srečata iz oči v oči, je bil zelo očitno napisan zgolj z namenom "dramatičnega soočenja", a dejansko prasketa od napetosti. Kjer se je prej zdelo, da si bosta ženski lahko še podali roko, zdaj zija nepremostljiv prepad. Patriarhalni čas, v katerem živita, je terjal svoj davek: Elizabeta je postala zagrenjena, neusmiljena absolutistka, Marija pa se je dokončno vkopala na svojem bregu in vztraja pri odločitvah, ki ji bolj škodijo kot koristijo.

"Kako kruti so lahko moški," v nekem trenutku resignirano, brez presenečenja vzdihne Elizabeta. V majhni opazki sta skrita intenca in bistvo filma: popolnoma anahronističen detajl, ki se gotovo ni zgodil – a vseeno je lahko kot opomnik, da obstaja tudi zgodovina onkraj uradnih, nikoli preizpraševanih interpretacij. Zgodovina, ki je niso pisali moški.
Morda bi sicer dobili bolj niansiran film, če bi se manj trudil s postavljanjem protagonistk na čim višji feministični piedestal in globlje razmislil o njunem kompleksnem odnosu do oblasti – tako bi bolj delovali kot osebi iz mesa in krvi, ne pa kot platonična ideala vladaric.

Ocena: 3+; piše Ana Jurc