Takšno stanje pripisuje deloma pomanjkanju izobrazbe tako stroke kot širšega kroga ljudi, ki se s tem ukvarjajo ali to spremljajo. "Dostikrat se gledališče v javnem prostoru gleda kot nekaj, kar ni tako resno, zato se verjetno tudi ne jemlje tako resno. Pogosto so predstave zunaj, na ulici in trgih zabavne, komične, dostikrat lahko izpade, da ni veliko znanja za njimi in veščin, ampak da gre samo za lahkotno zabavo, obenem pa se na ulici zgodi marsikaj, tudi resne, družbenokritične predstave," razmišlja ob posvetu o gledališču v javnem prostoru oziroma uličnem gledališču, ki je potekal na Slovenskem gledališkem inštitutu (Slogi).

"Že samo poznavanje, ozaveščanje tega, da gre za neko živo formo, ki se razvija, ki ima različne smeri, različne predstavnike, ki se vsak na svoj način izražajo skozi umetniško ustvarjanje, bi lahko precej pripomoglo k splošni situaciji. Potem pa bo mogoče sekundarno iz tega kaj prišlo," še meni Bobič.

Zato da bi iskali odgovore na vsa vprašanja, ki se zastavljajo ob predstavljeni problematiki, in rešitve nanje, so v organizaciji Kulturno-umetniškega društva Ljud pripravili celodnevni posvet o gledališču v javnem prostoru. Na njem so se pogovarjali tako o položaju tega gledališča v Sloveniji kot o tem, ali bi bilo lahko izobraževanje za tovrstno gledališče deloma vključeno v javni sistem.

V sklopu izobraževanja je posvet opozoril zlasti na izobraževanje profesionalnih gledališčnikov - kje in kako bi potekalo, ali bi lahko bilo vključeno deloma v javni sistem ter na kakšen način, je povedal Bobič.

Na posvet so povabili predstavnike nevladnega sektorja in gledaliških institucij, kot sta Slogi in AGRFT, ter tudi financerjev, kot je Mestna občina Ljubljana, da bi se pogovorili o tem, kako izobraževati in kako izboljšati položaj tega gledališča, ki sloni na entuziazmu. Povabili so še predstavnika z akademije DAMU v Pragi, ki je odprto za alternativno gledališče.
V slovenskem formalnem izobraževalnem sistemu gledališče v javnem prostoru za zdaj ni prisotno, zato izobraževanje poteka na različne neformalne načine, kot so delavnice, obstaja tudi šola uličnega gledališča, ki ga organizira Gledališče Ane Monro. Z izobraževanjem se večinoma ukvarjajo nevladne organizacije ali posamezniki, ki so dejavni na tem področju.
"Nimamo velikih načrtov v smislu, da bi želeli imeti akademijo za gledališče v javnem prostoru, gre za to, da je neka specifika tega gledališča v javnem prostoru tako z ustvarjalnega kot produkcijskega vidika, trenutni sistem pa se s tem sploh ne ukvarja," še pravi Božič. Po dobri praksi po njegovih besedah izstopa Francija, kjer ima gledališče v javnem prostoru največ podpore in široko mrežo izobraževanj.

Na posvetu je Vida Cerkvenik Bren iz KUD-a Ljud predstavila pravkar izdano knjigo Why Don't We Do It in the Road, ki bo v kratkem izšla tudi v slovenščini. Po njenih besedah je nastala na pobudo študentov, ki jim predavajo o uličnem gledališču, v njej pa je zajeto "znanje iz druge roke" s citati igralcev, režiserjev, teoretikov in kritikov o tem, zakaj je nastopanje in režiranje predstav zunaj drugačno od predstav znotraj, veliko je tudi praktičnih vaj in primerov.