Predstave so na odprtih prizoriščih antičnih gledališč in v sodobnih amfiteatrih. Letos je festival, ki bo trajal še ves julij, odprlo Slovensko narodno gledališče Nova Gorica s predstavo Trojanke v režiji Jaše Kocelija. Dve ponovitvi na dveh prizoriščih v matičnem okolju antične drame sta navdušili tako strokovno javnost kot številne gledalce.

Letos se je na ciprski festival antične grške drame prijavilo 55 uprizoritev z vsega sveta. Poleg predstav iz Grčije in Cipra so organizatorji izbrali uprizoritve le iz treh drugih držav, kar je za slovensko in novogoriško gledališče velik uspeh. Pohvalne so bile tudi kritike po obeh uprizoritvah: "Predstava Trojanke SNG Nova Gorica je prepričala s svojo estetsko dovršenostjo, z močno nosilno vlogo trojanske kraljice v upodobitvi igralke Marjute Slamič, z izjemno glasbo in zborom, ki v sodobnost prinaša arhetipski zvok antične davnine," so zapisali festivalski kritiki.

Gostovanje v Pafosu in Nikoziji
Prva uprizoritev novogoriških Trojank je bila v starorimskem Odeonu v mestu Pafos, evropski prestolnici kulture 2017. "Trojanke smo s tem gostovanjem pripeljali domov. To je posebna čast in doživetje za vse, za igralce, ekipo SNG Nova Gorica, zame. Ko smo zagledali starorimski Odeon in prvič stopili na njegova tla, smo vsi vedeli, da bomo tu doživeli nekaj posebnega. Poleg tega si bomo gotovo zapomnili tudi emocionalne odzive in navdušenje občinstva. Do nas so prihajali gledalci in povedali, da grške drame ne gledajo zlahka v tujem jeziku, pri naših Trojankah pa jih zaradi močne in točne atmosfere ter odlične igre to sploh ni motilo," je po vrnitvi s ciprskega festivala povedal režiser Jaša Koceli.

Tudi ob drugi ponovitvi v odprtem amfiteatru Skali Aglantzia v Nikoziji so novogoriški igralci doživeli stoječe ovacije gledalcev. Med njimi je bilo veliko strokovne javnosti, gledaliških kritikov, režiserjev in igralcev. Ti pogosto pravijo, da z nekoliko nezaupanja in dvoma spremljajo uprizoritve iz srednje in vzhodne Evrope. Ne le, da v njih ne zazveni grška beseda, ključno je, da običajno ne zadenejo pravega tona, kot pravijo. A Trojanke so ustvarile atmosfero, vredno svetosti antične drame in gledališča, so hiteli zatrjevati vsi, vključno z direktorjem Mednarodnega festivala antične drame na Cipru Christosom Georgioujem.

Troje ni več, Trojanke so za vedno
V Trojankah spoznamo največje zavezništvo in oporo, ki so si ju ženske sposobne ponuditi, in največji srd, ki so ga ženske sposobne uperiti v drugo žensko, v tem primeru v lepo Heleno. Trojanke so dokaz, da je Troja v zgodovini človeštva večna. Ves čas, tudi danes, so po svetu države in mesta, ki jih prežema enaka bolečina kot v Evripidovi tragediji. Zato je njegov glas večno aktualen.

Sploh prvo slovensko uprizoritev te Evripidove tragedije je na oder postavil režiser Jaša Koceli, ki je pred novogoriško uprizoritvijo povedal: "V resnici ne razumem, zakaj Trojank v vseh letih begunske krize v slovenskih poklicnih gledališčih niso bile uprizorjene. Troja obstaja. Troja je Sirija, Irak, Palestina. Troja je danes. V tem trenutku je po svetu največ beguncev v zgodovini človeštva, več kot šestdeset milijonov. Vsake tri sekunde nekdo na novo postane begunec. Kot prebivalci Slovenije in Evrope smo soodgovorni za pomoč ljudem v stiski. Svet je preveč prepleten, da bi se ignorirali med sabo. Tudi mi smo v preteklosti potrebovali pomoč in jo bomo še kdaj. Naša država se je medlo vključila v pomoč, rekel bi, da je prej oteževala kot spodbujala pomoč ljudem, ki so jo potrebovali."

Izjemna igralska zasedba in gostje
V novogoriških Trojankah, ki so nastale po izredno spevnem novem prevodu Jere Ivanc, je izjemno močna igralska ekipa. Marjuta Slamič je za vlogo trojanske kraljice Hekabe, ki ostane brez vsega, dobila stanovsko nagrado tantadruj. Režiser pa je povabil tudi zanimive zunanje ustvarjalce z različnih področij: glasbenico Raiven, plesalca Sinišo Bukinca, pesnico sirsko-palestinskega rodu iz Dubaja Farah Chamma, zbor Trojank pa tvori enajst pevk z vse Goriške, ki so bile izbrane na avdiciji.

Predstavo zaključi pesnica Farah Chamma, o kateri režiser Koceli pravi: "Redko se zgodi, da bi kdo pisal tako neposredno politično kot Farah. Očarali so me njen pogum, njena iskrenost, njen občutek za nastop. In njena življenjska pot je pot otroka beguncev, ima sirski potni list za palestinske begunce, zaradi katerega ima z vsake meje kakšno anekdoto. Daleč od tega, da bi Farah živela težko življenje, navsezadnje je imela srečo, vendar ravno tako živi z luknjo v svoji identiteti, sprašuje se o tem, kaj pomeni biti brez državljanstva, brez uradnega potrdila, da nekam pripada. Meje med državami so v 21. stoletju eden izmed najbolj nasilnih globalnih konceptov, ki ogrožajo človeštvo. Treba je na novo premisliti njihov pomen in smisel in se zoperstaviti njihovi militarizaciji in gradnji ograj in zidov. Povzročajo nasilje nad ljudmi, ki bežijo, samo zato, ker ne morejo več biti, kjer so bili od nekdaj. To je nedopustno in kruto. Usoda begunca je dovolj težka sama po sebi. Želel bi, da ljudem v stiski damo roko, ne žične ograje. Zato obsojam slovensko oblast zaradi postavitve ograj na naši meji in medlih stališč glede mnogih vprašanj, ki zadevajo razmerja moči na Bližnjem vzhodu in drugje po svetu. Vse te na videz majhne odločitve prispevajo k poglabljanju prepadov med kulturami, ki bi se morale med sabo oplajati, ne vojskovati."