Jarryjeva drama Kralj Ubu je bila od nekdaj povezana s spornostjo, izžvižgali so jo na praizvedbi ob koncu 19. stoletja, se je izogibali in jo častili, vse zato, ker je avtor z enim samim rezom zarezal v malomeščanstvo in mu pokazal osle. Kar naredi tudi Jernej Lorenci, z izdatnim sodelovanjem celotne igralske zasedbe in drugih sodelujočih (dramaturg Matic Starina, koreograf Gregor Luštek, scenografija Branko Hojnik, glasba Branko Rožman, kostumografija Belinda Radulović) zavrže celotno besedilo in se zgolj na podlagi ubujevskih asociacij, ubujevstva samega iz polja gledališkega obrne v precej bolj performativne sfere.
In zgradi se predstava, katere osrednje orodje je vulgarnost, ki ruši vse mogoče konvencije in brezsramno drvi v ekscesnost. Čez meje dobrega okusa se brezkompromisno norčuje iz vsega.

Stvar gre približno takole: bebavost na vulgarnost, na narcisoidnost, na rasizem, dokler ne izbruhne v dokončen megalomanski špric in odi spolnemu udu. Objestnost do te mere, da vse; nas, vas, tebe, njo, njega razgali do obisti. Nam brezbrižno naravnost v obraz pokaže sredinec, reče fuck you, zabava s 'šlager pjevačem' nikoli-ne-bo-Hamlet Slakonjo in patrom Pizdujem/Zrnecem, nekje v ozadju pa še Emeršičem (verjetno ni naključje, da so se v predstavi znašli priljubljeni igralci voditelji). Ampak pozor, intermezzo v odmoru je precej zavajajoče narave, vse, kar se godi na odru, pa ni.
Vse 'u fris' vržene zmerljivke, provokacije za provokacijo, zajebancije, "kurčenja", napihovanja so tam pač zato, ker "kdor ne skače ni Sloven'c", ker je kralj Ubu esenca slovenstva, evropejstva. Se nam v svojem megaapetitu, pogoltnosti in potuhnjeni strahopetnosti posmehuje in nam nastavlja ogledalo, hkrati pa ga nastavlja tudi sebi, izvajalcem na odru, režiserju. In nas vpraša, kdo je pravi kralj Ubu. In nam - morda, morda pa tudi ne - odgovori. Lahko, da je to samo sosed ... Lahko da smo to mi ... Lahko da je to Jernej Šugman ... Lahko da je to Jernej Lorenci ...
Vsekakor je priporočljivo imeti dober želodec in zajetno mero tolerance, ampak nič hudega, če tega ni. Interakcija med odrom in avditorijem je zaželena. Boste odreagirali na obilje pantagruelovsko-ubujevsko nastrojenega humorja ali vas bodo k razmišljanju pripravile množične reference na aktualno situacijo, politiko (JJ in Kučan sta v ubujevskem svetu tako ali tako že pokopana). Vse, kar se dogaja na odru, je tam z namenom, četudi se morda porazgubi in so igralski vložki v 'nesatiričnih' delih igre bolj dodelani. Na trenutke so prizori razvlečeni, tako razvlečeni, da nas prešine "ok, saj smo dojeli". Ampak to vlečenje skozi vse telesne luknje se skoncentrira v zadnjem prizoru in nas ... dokončno udari.

Jernej Lorenci tokrat postreže s svojo vizijo Ubuja, ubujevstva, ki je naravnost brutalna. Ampak, j**i ga, brutalen je tudi svet.