č. Čeprav pri tem ni mogoče misliti le izbire naslova.

Hiperestetizacija, predimenzioniranje na vseh čutnih ravneh in utapljanje bistva v vsem tem, so glavni očitki Pandurju, temu pa se pridružujejo še očitki izrabljanja velikih zgodb svetovne literature in evropskih mitov, na katerih Pandur gradi svoje predstave (ali kar celotno znamko Pandur Theaters) za utrjevanje slovesa in tudi privabljanje občinstva. Kajti Pandur ne privablja le občinstva, ki v gledališče redno zahaja, temveč s svojo razvpitostjo privablja tudi redkejše obiskovalce gledališča. In tako Pandurjeve predstave, hiperestetizirane že same po sebi, dobijo elitističen pridih, ki mu velik naslov svetovne literature prida intelektualizem. A če se ne oziramo na vse te, že velikokrat slišane, prebrane očitke, je treba priznati, da je Pandurjevo gledališče gledališče velikih naslovov, ki pa so, kot priznava sam režiser, pravzaprav nadaljevanje ene in iste predstave.

Vprašanje pa je, ali gre za premetavanje različnih tematik – konec koncev lahko v večini kanonskih del najdemo skupno tematiko – v enaki maniri, ki pred nas vedno znova postavlja že videno, ali pa so vse te velike zgodbe vedno znova predstavljene sveže, a s tipičnim režiserjevim pečatom. Kakor koli; prvi Pandurjev Faust, postavljen v SNG-ju Maribor leta 1990, še danes velja za izjemen gledališki dogodek, hvaljen tako pri občinstvu kot tudi pri strokovni javnosti. Tudi o njegovem drugem Faustu, ki je premiero doživel lani v Madridu, so do nas prišle lepe besede. Faust je torej, tako je mogoče sklepati, Pandurju pisan na kožo.

Veliki evropski mit o titanskem človeku
Faust velja za enega izmed evropskih mitov, sem je mogoče prištevati še zgodbo o svetem Gralu, don Juana in tudi don Kihota (mnenja o tem, kateri so evropski miti, so seveda različna). Prvi je temo leta 1604 uporabil angleški elizabetinski dramatik Christopher Marlowe, dve stoletji pozneje pa v znameniti dramski pesnitvi tudi Johann Wolfgang von Goethe. Goethe je svojega Fausta pisal vse življenje, obsega pa dva dela in tudi t. i. prolog Prafaust. Prvi del, ki nosi letnico 1808, je Gothe izdal ob koncu svojega zrelega obdobja, govori o preprosti deklici, ki jo ljubezen oz. zapeljivec tragično pogubi. Drugi del pa je izšel po Goethejevi smrti in v ospredje postavlja spoznanje glavnega junaka, da je lahko srečen samo, če izboljša svet, v katerem živi.

Faust že vse od svojega nastanka dalje nudi izhodišče za razmišljanje o vzporednicah med veliko pesnitvijo in trenutnim časom – torej današnjostjo. Vedoželjni Faust, ki je podpisal pogodbo s hudičem Mefistom, združuje v sebi obe plati; dobro in zlo – je drzen mislec in drzen lopov hkrati, kar se neprestano vrti v začaranem krogu. Goethejeva dialektika se po oceni literarne komparativistke Sete Knop, ki je v svoji doktorski disertaciji obravnavala razvoj faustovskega motiva v evropski književnosti, vleče iz obdobja razsvetljenstva, ki je verjelo v nenehen napredek, čeprav obstaja meja, ki jo ima tudi človek. Velik privrženec napredka je bil po njenih besedah tudi Goethe.

Svojega junaka je Goethe zasnoval kot titansko podobo človeka, ki se je skozi pisanje zelo spreminjala, na koncu življenja pa je do njega razvil zelo dvoumen odnos: ni ga mogel kaznovati, obenem pa se je zavedel, da je njegovo stremljenje povzročilo veliko zla. Človek mora delovati, da bi bil človek, a za seboj pušča razvaline – to dvojnost je Goethe zelo dobro izrazil skozi svoje veliko delo.

Pomnoženo zlo in razpetost med nebom in zemljo
Tokratni Pandurjev Faust bo po napovedih režiserja spremenjen; tako kot v madridskem Faustu tudi 'pri nas' zlo oziroma Mefisto prihaja skupaj z družino, oziroma je zlo pomnoženo s svojimi mladimi. Poleg tega pa so se, kot pravi Pandur, v 25 letih precej spremenili okoliščine, država, stanje duha nasploh. A tema za režiserja ostaja enako vznemirljiva: "S Faustom se ukvarjamo zato, da lahko rečemo nekaj o svetu danes in o nas samih, naših željah, strasteh, preseganju mej. To je veličastna poema o reševanju človeške duše."

V priredbi, ki jo je po prevodu Boža Voduška in Erike Vouk tudi tokrat pripravila Livija Pandur, je Goethejevo delo ostalo nedotaknjeno v njegovem literarnem loku. Faust bo predstavljen kot človek, razpet med nebom in zemljo, ki skuša najti resnico in smisel svojega življenja. "Seveda je boj med dobrim in zlim neka intergalaktična vojna med dvema entitetama. Vseskozi ugotavljamo, da gre pravzaprav za eno in isto, za enost. Faust in Mefisto predstavljata eno," je na predstavitvi dejal Pandur in dodal, da želijo s predstavo doseči tisto, kar Faust doživi na koncu, ko zakliče: "Postoj trenutek, kako si vendar lep."

Vlogo Fausta je prevzel Igor Samobor, Mefisto bo, tako kot pred 25 leti v Mariboru Branko Šturbej. Nastopili bodo še Barbara Cerar, Polona Juh, Branko Jordan, Uroš Fürst ter Robert Korošec, Filip Samobor, Žan Perko in Matic Lukšič. Scenograf predstave je Sven Jonke, kostumograf Felype de Lima, glasbo je napisal duo Silence. Premieri v Križankah bosta sledili ponovitvi 22. in 23. septembra. Po gostovanju na festivalu Internacional Cervantino v Mehiki bo Faust od konca oktobra na rednem sporedu ljubljanske Drame.