Ko je razdelitvena črta 15. septembra 1947 začela veljati, se je prebivalcem prej enovitega goriškega prostora spremenilo življenje. Kako nerazumljivo so včasih postavljeni umetno začrtani zidovi, kaže primer pokopališča v vasici Miren. Meja ga je razdelila na dva dela. Še več ‒ bodečo žico so speljali kar čez grobove.

"To je verjetno edinstven primer, saj niso prizanesli niti mrtvim," razmišlja Cirila Pregelj, ki je bila v času novih mej še otrok. A takšne stvari se ti vtisnejo v spomin, poudari.

Meja je bila močno zastražena. "Velika težava je nastala z obiskom grobov. Na pokopališče je bil dovoljen vstop le dvakrat mesečno po dve uri ob spremstvu vojakov. Dostop je bil dovoljen le domačinom, ki so imeli tam pokopane svojce. Ob pogrebih so lahko na pokopališče prišli tudi sorodniki od drugod, a smo jih morali napovedati na pristojnem uradu," deli z nami spomine na zapletenost sicer čisto običajnih življenjskih opravkov.

Vhod je ostal na jugoslovanski strani

Pokopališče je bilo že takrat obdano z zidom, vhod je le en. Del, ki je bil na italijanski strani, torej ni imel vhoda. Ker je veliko Mirencev prav tako ostalo na drugi strani meje, saj so se poročali v Gorico, sosednje vasi ali so imeli tam službe, so seveda želeli dostop do grobov. Po pripovedovanju Cirile Pregelj so si zato v zid, ki obkroža pokopališče, naredili luknjo še iz italijanske strani. "Ko je bil pogreb kakšnega Mirenca, so torej lahko prišli tudi z italijanske strani in stali na pokopališču za žico."

"Zanimiv prizor pa je bil, ko so pokopali koga na italijanski strani pokopališča – krsto so namreč morali dvigniti in nato spustiti čez zid, saj niso smeli na glavni vhod," nadaljuje. Le enkrat je po njenih besedah jugoslovanska oblast dovolila, da je pogrebni sprevod šel čez mejo in skozi glavni vhod. Leta 1968 je bil namreč pogreb doktorja Engelberta Besednjaka, ki je bil pred drugo svetovno vojno poslanec v rimskem parlamentu in se je boril za pravice slovenske manjšine. Od leta 1950 je v Trstu vodil Slovensko krščansko socialno zvezo. "Njemu so izkazali potrebno pieteto in čast. Želel si je namreč biti pokopan v Mirnu, saj je bila od tod doma njegova žena in je pogosto obiskoval vas, ko so uvedli prepustnice."

Sorodna novica Meja ne deli le zemlje, razkol pusti tudi v ljudeh

Na tem območju največ nezakonitih prestopov meje

Na pogrebih je bilo varovanje še poostreno, saj je obstajala bojazen, da bi kdo hotel prebegniti čez mejo. Na tem območju je namreč mejo med vzhodom in zahodom prečkalo največ nezakonitih prebežnikov. Oster režim varovanja je bil vzpostavljen po informbirojevskem sporu 1948 in je trajal do sredine 50. let. Sredi 50. let pa so se začele razmere spreminjati, manj je bilo politično motiviranih prebegov in več tistih, povezanih z zagotavljanjem boljšega ekonomskega položaja. Od leta 1970 je bilo vedno manj jugoslovanskih prebežnikov in vedno več tujih državljanov – predvsem Turkov, Madžarov, Čehov, Vzhodnih Nemcev in Bolgarov, v 80. letih pa Romunov. Po osamosvojitvi so se številnim azijskim prebežnikom pridružili še številni podsaharski Afričani.

V spomin na begunske zgodbe so v stari mrliški vežici na pokopališču pred leti uredili muzejsko sobo in razstavo Spomni se name. Je del Muzeja na meji. Posvečena je vsem, ki so v želji po boljšem življenju tu prečkali mejo, njihovi odločitvi, da zapustijo vse, kar imajo in poznajo, ter v iskanju nekega boljšega življenja tvegajo svojo svobodo.