Kako krhko je človeško telo in kako naglo se lahko poškoduje, vidimo kar hitro, ko vzamemo v roke izvod časopisa Novice, preskočimo prvih nekaj strani, kjer se je poročalo o notranjem in zunanjepolitičnem dogajanju ter se ustavimo na straneh, ki bi jih v današnjem času imenovali z izrazom črna kronika. Dostikrat pa se krhkosti človeškega telesa zavemo šele ob nepričakovani smrti bližnjega ali pa tudi šele pozneje, ko praznina, nastala po odhodu bližnje osebe, vedno bolj prihaja na plan.

Vrnimo se zdaj v pozno pomlad ter zgodnje poletje leta 1897, torej sto dvaindvajset let v preteklost. Današnje območje Slovenije je bilo razdrobljeno na dežele, ki so bile sestavni del Avstro-Ogrske. Življenje v Podonavski monarhiji je bilo na trenutke lahko še kako burno, spet drugič lepo in vendar občasno tudi precej nepredvidljivo. V preteklih prispevkih (povezave do njih so malenkost nižje) smo si ogledali že kar nekaj zgodb iz življenja naših prednikov na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Pred štirinajstimi dnevi smo tako nekaj besed namenili zločinom, ki so pretresali naše kraje, danes pa bomo nekaj vrstic posvetili številnim nesrečam ter samomorom, ki so bili vse prej kot redki.

V prvem delu današnjega prispevka si bomo ogledali nekaj nesrečnih primerov smrti in tragičnih življenjskih zgodb, katerih posledica so bili številni samomori. Mnogi od njih so bili res nenavadni. V drugem delu pa bomo za zaključek pogledali še nekaj zanimivih ter precej manj tragičnih zgodb in dogodkov iz Avstro-Ogrske ter iz širšega nemškega območja.

Prometne nesreče
Nesreče s prometnimi sredstvi so bile v tem obdobju, v primerjavi s številom prometnih nesreč dandanes, sicer precej redke, vendar so se kljub temu dogajale in občasno imele tudi precej hude posledice. "Ponesrečil se je dne 5. maja 57letni posestnik Janez Dolinar iz Formah pri Škofji Loki. Splašil se je v prazen voz vprežen vol, s katerim je šel iz polja domov in Dolinar je pal z voza in se tako pretresel glavo, da je vsled poškodovanj dne 8. maja umrl."

"Povozil se je dne 5. junija v Gruberjevi ulici posestnik Janez Ciber iz Matenje vasi pri Ljubljani. Zaviral je svoj težko obložen voz in prišel pod kolesa, ki so mu strla prsi. Bil je na lici mesta mrtev." Ne le ljubljanske ulice, tudi njih imena so se spreminjala v času, zato je dandanes v nekaterih primerih kar težko ugotoviti, za katero ulico je šlo. Nesrečnega posestnika iz "Matenje vasi" ‒ najverjetneje je šlo za vas Matena pri Igu, saj je Matenja vas v bližini Prestranka na Postojnskem, naj bi voz povozil v Gruberjevi ulici. V tem primeru bo verjetno šlo za Gruberjevo cesto, ki se je pozneje preimenovala v Nadvojvode Friderika cesto, v novejšem času pa je znana pod imenom Za Gradom.

Štirideset let je že minilo, odkar so v letu 1857 uradno odprli odsek Južne železnice med Ljubljano in Trstom, ki je sicer povezovala Trst s prestolnico monarhije – Dunajem. Nesreče na železnici niso bile zelo pogoste, so se pa kljub vsemu dogajale. "Nesreča na železnici. Dne 4. julija je hotela gospodinja Helena Abram iz Slavine v postojinskem okraju čez železniški prehod, ko je bil ta zaprt. V trenotku, ko je bila na tiru pridra vlak, katerega ni opazila in jo povozi. Bila je na mestu mrtva."

Padci, zdrsi ter usodne višine
Prijetno vreme kar vabi v naravo, pa naj bodo to morje ter reke in jezera ali pa gore. Povsod pa je treba biti pozoren, saj nesreča nikoli ne počiva. "Ubil se je dne 17. t. m. [tega meseca, op. a.] ogljar Jakob Pretnar iz Lesc. Hotel je iz Podkorita na planino, a potoma je pal v brezdno, globoko kacih 40 do 50 metrov. Ponesrečenec je bil takoj mrtev." "Ponesrečil se je dne 30 maja 12letni posestnikov sin Franc Prevc iz Dražgoš nad Selci pri Škofji Loki. Nabiral je cvetlice, a pal preko 20 metrov visokega skalovja tako nesrečno, da se je ubil."

Ne le v gorah, tudi v mestnem okolju, pa tudi na vasi so prežale številne nevarnosti v obliki padcev ter zdrsov. "Nesreča. Dne 22. maja se je ponesrečil 2letni sinko krčmarja Ivana Kavčiča v Žireh. Sedel je na kupu hlodov. Ko ga je hotela dekla vzeti s kupa, se je sprožil en hlod in zadel dečka tako v glavo, da je bil takoj mrtev." "Nesreča. Dne 6 t. m. [tega meseca, op. a.] po noči je 20Ietni Janez Kovačič iz Obločič pri Staremtrgu pal s kozolca, kamor je hotel iti spat, ulomil si tilnik ter čez dva dni umrl."

"Dva otroka pala z druzega nadstropja. Dne 30. aprila popoludne je posadila Marija Podrekar v Tržiču svojega 4 ½ letnega in mlajšega 3 letnega sina na okno, sama se je pa usedla poleg okna k šivanju. Okno ni bilo dobro zaprto in nesreča je hotela da sta oba otroka pala iz drugega nadstropja na cesto. Mlajši sin je nevarno poškodovan, starši [starejši, op. a.] manj. Stariši [starši, op. a.] pazite bolj na otroke!"

Utopitve
Spomladi 1897 je kar nekaj življenj vzela voda. Narava je bila sicer mila in je našim krajem nekoliko prizanesla s spomladanskimi poplavami; namesto njih pa je pozeba naredila svoje. Kljub temu pa je bila voda vzrok kar nekaterih smrti v tem času. Nekatere so bile posledica nesrečnega naključja, spet druge pa človeške malomarnosti ter pomanjkanja odgovornosti. "Ponesrečil je v Velčah [Vevčah, op. a.] pod Ljubljano mizar tamošnje papirnice in hišni posestnik Viktor P. Ležal je že dlje časa bolan za pljučnico in se mu sem ter tja mešalo vsled bolezni. Ko je bil dne 31. maja sam, je vstal in se napravil ter šel na prosto. Zašel je k Ljubljanici in pal v vodo ter utonil. Našli so mrtvega šele na binkoštni ponedeljek [sedem dni kasneje, op. a.] na neki nasipini blizu Sp. Kašlja v Ljubljanici."

"Nesreča na Savi. Dne 3 maja trčil je v Savi pri Sevnici plov ob skalo in se razbil. Dva plovca sta pala v zelo naraslo Savo in utonila." "Vojak utonil. Dne 2 junija peljala sta se v Mariboru korporal Bierbauer 47 pešpolka, plavalni mojster vojaške plavalnice in korporal Robot v čolnu po Dravi k plavalnici. Čoln je zadel ob mostnico in se razbil. Bierbauer je utonil Robot se je s plavanjem rešil." "Utopljenega so naši 8. maja v strugi Majdičevega mlina 35letnega monterja Franca Wegover-ja iz Budimpešte. Ponesrečenec je bil v službi pri Majdiču in je dne 6. maja precej vinjen najbrže zgrešil domov grede pot in pal v strugo ter utonil." "Utonila je dne 3. maja 50letna posestnikova žena Apolonija Rabič iz Rupe pri Kranji. Nabirala je ob Kokrici drva, pa spodletelo ji je. Ko je hotela čez neki jez, ter je pala v 2 metra globoko vodo in utonila."

Prav vse zgodbe pa le niso imele tragičnega konca. Tako naslednja novica kar malce odstopa od siceršnjih: "C. kr. [cesarsko-kraljeva, op. a.] deželna vlada je priznala Francu Fakinu iz Roj znesek 15 gld., ker je dne 20. decembra 1896. rešil Jernej a Savšek-a, da ni utonil."

Starši, pazite na svoje otroke!
S takšnim pozivom so v Novicah vedno znova poskušali opomniti prebivalstvo na potrebno previdnost, kadar imamo opravka z otroško živahnostjo. "Nesreča. Dne 4. maja je pal v Mečurju v postojinskem okraju 2½ letni deček v apneno jamo napolnjeno z vodo. Potegnili so sicer še živega iz vode, a drugi dan na to je umrl." "Utonila je dne 27. maja hčerka Franca Magister-ja v Zg. Lokah v občini Blagovica v kamniškem okraju. Brez varstva je prišla k bližnjemu potoku Radomlja in pala v vodo ter utonila."

Prevelika količina popitega alkohola v kombinaciji z vodo lahko pripelje do precej tragičnih posledic, kar je na lastni koži spoznal tudi nesreči hlapec: "Utonil je dne 16. maja v Kokri hlapec Lorenc Slabanja. Spal je pijan ob obrežji Kokre, kar se je zavalil po strmem bregu v vodo in je utonil. Otroci idoči iz šole so videli ta dogodek. Ker je bila Kokra močno narastla, so truplo utopljenčevo dobili še le 18. maja."

Poškodbe pri delu
Tudi poškodbe pri delu niso bile redek dogodek v tistih časih. O tragični nesreči osemnajstletne služkinje se je poročalo z Dunaja: "Pri snaženju rokovic ponesrečila. 18letna služkinja Franja Kürman na Dunaji je snažila z bencinom rokovice. Vsled neprevidnosti je prišla z bencinom preveč blizu luči. Bencin je eksplodiral in vžgal služkinji obleko. Nesrečnica se je tako opekla, da se dvomi, če bo okrevala."

O precej nenavadni ter za dotično šiviljo zagotovo strašljivi nesreči se je poročalo s Frankolovega: "Šivanko je pogoltnila v Frankolovem pri Vojniku na Sp. Štajarskem neka šivilja; trebila si je namreč ž njo zobe, a šivanka ji je izpodrknila izmed prstov in se spopeljevala nekam po goltu. Dekle, seve v največjem strahu, peljalo se je takoj iskat zdravniške pomoči. Toda niti v Celji, niti na kliniki v Gradci niso našli usodne šivanke; menili so, da je že v želodcu, od koder se bo tekom časa skozi mišice privrtala na dan. Reva je že 12 dnij koprnela v smrtnem strahu, kar se ji je jelo zopet dozdevati, da je bode v goltu. Pošljejo torej po bližnjega zdravnika gosp. dr. Antona Žižeka. Le temu posrečilo se je po težavnem delu privleči z veščo roko nevarno usiljenko na dan. Šivanka je namreč tičala z jednim koncem v dušnikovem hrustancu, a z drugim zapičila se je v veliko vratno mišico. Iz tega slučaja je pač lahko posneti kako nevarno je s šivanko trebiti zobe."

"62letni delavec Jurij Benedičič iz Sele je dne 4. junija skladal na kranjskem kolodvoru telegrafske drogove. Spodletelo mu je pa pri delu in pal je močno na hrbet. V petih minutah je bil mrtev. Ker ni bilo opaziti poškodb na ponesrečencu, se sodi, da ga je zadel mrtvoud [možganska kap, op. a.], posebno, ker je bil tudi božjasten."

Nesreče s strelnim orožjem
Iz sosednjih dežel se je poročalo tudi o nesrečah s strelnim orožjem. Tragična zgodba je tako prihajala z ogrskega dela dvojne monarhije: "Sošolca ustrelil. V Oseku [Osijeku, op. a.] sta se četrtošolca Marko Šor in Ivan Karavidorović igrala s revolverjem ne da bi vedela, da je nabit. Šor je pomeril na Karavidorovića in ustrelil – ter zadel. Karavidorović je bil v prsa tako nevarno zadet, da ni upanja da okreva."

O lovski nesreči se je poročalo tudi iz nemških dežel: "Žaloigra na lovu. Kakor se poroča iz Draždan [Dresden, mesto v Nemčiji, op. a.] sta šla prijatelja, posestnik Simmermacher in Daab skupaj na lov. Določivši si svoja mesta, sta čakala. Simmermacher pa se je menda naveličal čakati ter je šel na drugi kraj gozda. Daab je mislil, da se mu bliža srnjak, in ustrelil je prijatelja v uho, da je obležal mrtev. V obupu, da je usmrtil prijatelja, ustrelil se je Daab takoj na mestu. Ko je prihitel brat Simmermacherjev, sta bila že oba prijatelja mrzla."

Tudi naslednja vest je prihajala iz nemških dežel. V enem od berlinskih gledališč se je med predstavo zgodila tragična nesreča. "Brat ustrelil sestro. V nekem predmestnem gledališču v Berolinu se je produciral glasoviti strelec Klüger. Njegova 20letna sestra je držala v svojih rokah ali na ramenih različne predmete, v katere je brat streljal. Vsikdar je brat zadel in sestri se ni nikdar dogodilo kaj zlega. V nedeljo 23. maja, ko je bilo zbranih v gledališču do 4000 osob se je v trenotku, ko je brat ustrelil, zgrudila sestra okrvavljena na tla. Brat jo je ustrelil ravno v usta.«

Požari
V drugem delu prispevka z naslovom O vremenu, kmetijstvu in železnicah smo si ogledali že nekaj primerov ognjene stihije, ki so bile v pretežni meri posledica udarov strel. Zgodili so se seveda tudi drugi požari, za katere narava ni bila kriva. S Kranjske se je tako poročalo v začetku junija o požaru, ki k sreči ni zahteval smrtnih žrtev. "Špirit se je vnel dne 30. maja v kleti Jerneja Zeleniča v Vodmatu 18. Ogenj je provzročil prejšnji gospodar Ign. Dolinar, ki je prišel s prižgano svečo tako blizu špirita, da se je ta vnel. Ogenj so domači udušili. Škode je okoli 300 gld., ker se je ves špirit porabil."

Iz Štajerske je prav tako prihajala vest o požaru, ki je povzročil kar nekaj premoženjske škode. "Pogorela je šola pri sv. Barbari v Halozah na Spod. Štajerskem. Tudi župnijske cerkve se je ogenj že prijemal, pa so ga pravočasno zadušili."

Požrtvovalnost gasilcev mnogokrat ni ustrezno nagrajena. Poleg tega pa jim pri njihovem delu grozijo številne nevarnosti. Tako so iz drugega konca avstrijskega dela dvojne monarhije poročali o nesreči, ki je prizadela tamkajšnjo skupnost. "Ponesrečeni ognjegasilci. V vasi Lhota na Češkem [nekaj kilometrov severno od Prage, op. a.] je nastal v nekem mlinu požar. Ko so gasilci pospravljali iz neke shrambe, udrl se je strop in zasul enajst gasilcev. Dva sta bila ubita in drugi težko ranjeni."

Samomori na Slovenskem
V zadnjih letih se je prometna varnost v Sloveniji precej izboljšala. Če je bilo še v 90. letih 20. stoletja, v času po osamosvojitvi Slovenije, več kot 300 smrtnih žrtev letno v cestnem prometu, smo v zadnjih letih dosegli precejšen napredek, saj se število smrtnih žrtev giba okoli številke 100 na leto. Še vedno tragično, toda precej večjo težavo predstavljajo številna izgubljena življenja, ki so posledica samomorov. Če se je število smrtnih žrtev od osamosvojitve Slovenije dalje stalno občutno zmanjševalo, tega za samomore ne moremo trditi. V zadnjih letih si tako na leto v povprečju življenje vzame okoli 400 ljudi, okoli preloma tisočletja pa se je številka gibala okoli 500 in več. Če smo malce površni ter nekoliko konservativni pri računanju, lahko ocenimo, da je Slovenija v času od osamosvojitve do danes na račun samomorov izgubila približno toliko prebivalcev, kot jih ima Murska Sobota.

Vrnimo se zdaj nazaj v pomlad leta 1897. Novice so prinašale vesti o številnih samomorih , ki so se zgodili v slovenskih in drugih deželah Avstro-Ogrske, pa tudi drugod. Najprej si oglejmo nekaj primerov iz slovenskih dežel. "V Savo je skočil v Medvodah mlinar France Brgant iz Sničice in utonil. Mož ni bil pri zdravi pameti." "V Ljubljanico je skočil dne 13. junija nepoznan človek. Beračil je v neki gostilni. Ker je bil sila nadležen so mu gostje zapretili s stražnikom. Nad tem se je berač razjaril rekoč: `Današnjega dne nečem več preživeti´ in je letel naravnost v Ljubljanico in v njo skočil ter se kmalu skril pod njo." "Obesil se je dne 24. maja 55letni gostač [kdor stanuje v tuji, najeti hiši; podnajemnik, op. a.] Anton Steh iz Malenc pri Kostanjevici. Našli so ga v nekem hlevu mrtvega. Vzrok samomoru ni znan."

"Dne 26. maja zvečer se je na poti, iz ljubljanskega Tivolijskega parka v Siško ustrelil neki brezposelni trgovski pomočnik, ki je šele pred par dnevi došel v Ljubljano. Prenesli so ga še živega v deželno bolnico, kjer je kmalu umrl. Beda je gnala nesrečneža v smrt." "Obesil se je dne 1. maja 57letni posestnik Jožef Kunstek iz Sp. Dobrove, občine Trebnje. Našli so ga na podu že mrtvega. Mož je storil ta nesrečni čin v blaznosti, katera se ga je večkrat lotila. Tudi njegov oče je bolehal za isto boleznijo in se je obesil svojedobno na istem kraju kot sedaj sin."

Samomori v drugih avstrijskih deželah
Iz prestolnice se je v tem času poročalo o kar nekaj nesrečnih dogodkih. "Na Dunaji se je obesil 60letni čevljar Peter Wrana. V pismu naslovljenem na sestro pravi samomorilec, da mu ni živeti vsled preslabih gmotnih razmer in bolehnosti in ker ne more prav nič spati." "Obesil se je dne 17. maja na svoj rojstni dan vrtnar Murwa, na Dunaju. V pismu, katero je pustil, pravi, da se je usmrtil zaradi prepirov, katere ima s sosedom."

Z Dunaja so poročali tudi o poskusu samomora: "Dne 18. maja zvečer skočila je na Dunaju 58letna polkovnikova soproga Neža Fleischer iz tretjega nadstropja svojega stanovanja na dvorišče in se močno poškodovala. Nesrečnici, ki živi ločena od svojega soproga, se je zmešalo. Bila je premožna. Zadnji čas je pa dobila fiksno idejo, da ji so lahko ukradene obligacije [vrednostni papirji, obveznice, op. a.], od katerih živi. Pustila ni nobenega človeka k sebi. Ko jo imenovanega dne pride ravno njena hči obiskat, najde duri stanovanja zastavljene s hišno opravo. Mati ji ni hotela odpreti, pač se je mej [med, op. a.] tem, ko jo je hčerka prosila, da naj ji odpre, vrgla skozi okno na dvorišče.«

"Dva samomora v norišnici. V bolnišnici v Roveretu [mesto v današnji severni Italiji, dobrih dvajset kilometrov južno od Trenta, oziroma približno petnajst kilometrov vzhodno od Gardskega jezera, op. a.] sta se minole dni dva blaznenca en dan usmrtila. Prvi si je prerezal z nožem žile na roki, drugi raztrgal si je srajco v proge in jih zvezal jedno z drugo ter se obesil. Uvela se je stroga preiskava. Vsekako ne more biti nadzorstvo v redu, ker je prvi blaznenec dobil nož v roke."

Samomor dveh sester v Berlinu
Iz Nemškega cesarstva so poročali o tragični življenjski zgodbi dveh sester, ki sta skupaj odšli v smrt. "V Berolinu je te dni vzbudil sočutje – seveda prepozno! – samomor dveh sester, ki sti vtopile v `novem jezeru´ v Potsdamu. Vdova Albertina Pape in nje sestra Adele Wiedermann – to sti imeni samomorilk - usmrtile sti se vsled skrajne bêde. Nekdaj sti imeli lepo premoženje. Njijin oče, trgovski kapitan v Dancigu [današnji Gdansk na Poljskem, op. a.], zapustil je vsakemu svojih otrok po jedno hišo in lep kup denarja v gotovini. Albertina, Adele in še dve poročeni sestri so živeli v Berolinu. Toda lahkomiselno, zapravljivo življenje vseh njih soprogov, je spravilo v kratkem na beraško palico. Vdova Pape in sestra Adele sti si najeli skupno podstrešno kamrico, kjer sti se preživljali, šivanjem ovratnic. Jako mršav zaslužek, ki ne donaša niti za kruh! A ubogi ženski trpeli sti dalje, dokler ste mogli, slednjič pa ni šlo več. Kajti vsled nehvaležnega šivarenja pri slabi svetlobi prišli sti obe skoro popolnoma ob vid! In vsled tega novega udarca izgubili ste še dosedanji pičli zaslužek, in sti šli v jezero!"

Zanimiva oporoka
Za zaključek današnjega prispevka si oglejmo še nekaj malce manj tragičnih dogodkov, ki so se znašli na straneh Novic. Začnimo s precej nenavadno oporoko, o kateri se je poročalo iz Španije: "V Madridu je umrla stara vdova, ki je volila večinoma ves svoj zdatni imetek v cerkvene namene. Mej [med, op. a.] drugim je določila tudi primerno glavnico, da se daruje 114.000 maš v pokoj nje duše."

75-letni medicinec
Pogosto slišimo rek nikoli ni prepozno. Podobnega mnenja je moral biti tudi, prav gotovo vitalen, petinsedemdesetletnik iz Poljske, ki je pri teh letih postal doktor medicine. Podvig bi bil zagotovo izjemen tudi v današnjem času, za leto 1897 pa je še toliko večji, tudi zaradi precej visoke starosti za tisti čas. Upoštevati moramo, da je bila povprečna pričakovana življenjska doba na Poljskem konec 19. stoletja za moške okoli 42 let za ženske pa okoli 45 let, danes pa je približno enaka oziroma nekaj let nižja kot v Sloveniji. "Pred kratkim so poročali časniki, da je naredil neki 60letni starec medicinec doktorat, sedaj poročajo listi, da je dosegel medicinsko doktorstvo 75letni Poljak imenom Borysik. Lotil se je v svojih študij pred 54 leti v Varšavi. Spočetka ni mogel študovati radi ubožnosti. L. 1863. se je udeležil poljske ustaje, a je bil na to pregnan v Sibirijo, ker je delal kot kaznenec celih 32 let. L. 1895. je postal zopet svoboden ter se je vrnil v Varšavo kjer je svoje uke srečno dovršil. 'Mladi' zdravnik se je nastanil v Varšavi. Bog mu daj živeti še dolgo vrsto let, katero zasluži vsled svoje nenavadene vstrajnosti!"

Stari oče, oče in hči istega dne pred oltarjem
"Dne 27. m m [minulega meseca, op. a.] je slavil mizar Ivan Martz v Dalhudu, Prusija svojo zlato poroko, a njegov sin mizar Karol Martz, obhajal je istega dne svojo srebrno poroko, njegova hči Karolina pa se je tudi istega dne poročila z izvoljencem svojega srca. Stari Martz, šteje sedaj 78 let, a je vedno še trden ima 43 živečih otrok, oziroma vnukov in vnukinj. Nemški cesar je poslal staremu Martzu izdatno podporo."

Tisočletja star kruh
Tudi naslednja novica je prihajala z nemškega prostora: "V egiptskem oddelku kraljevskih muzejev v Berolinu se nahaja nekaj komadov kruha, ki izvirajo iz groba Mentuholepa [Mentohutepa, op. a.] in so bili pečeni okrog leta 2500 pred Kristusom. Ko so našli te kruhe imeli so deloma ploščnato okroglo deloma kegljasto podobo, danes so skoro že sam prah. Nedavno je profesor Witmack [Wittmack, op. a.] preiskal te kruhe. S pomočjo drobnogleda je mogel dognati, da so kruhi pečeni iz ječmenove na debelo smlete moke. Ta uspeh preiskave potrjuje zopet domnevanje, da je ječmen stareji nego pšenica." V zgodovini se je zvrstilo več egiptovskih vladarjev z imenom Mentuhotep, v času med 21. in 16. stoletjem pred našim štetjem. Profesor Ludewig Wittmack (1839‒1929), ki mu je bilo zaupano preučevanje teh ostankov, je bil sicer priznani nemški botanik.

Kronane glave – doktorji
Ni bilo prav redko, da so pomembni posamezniki plemenitega rodu prišli do nazivov, ki si jih bolj kot ne niso zaslužili, pa naj je šlo za podeljevanje častnih doktoratov ali pa častniških činov. O tistih, ki so dosegli doktorski naziv, pa je poročal časopis Pester Lloyd, ki je bil ustanovljen leta 1854 v Budimpešti in je od vsega začetka izhajal v nemškem jeziku. Časopis je izhajal tudi po razpadu Avstro-Ogrske ter med in po drugi svetovni vojni. V nekoliko okrnjeni obliki (samo elektronska izdaja na spletu) pa se je obdržal pri življenju do današnjih dni. Leta 1897 so Novice povzele njegov naslednji prispevek: "'Pester Lloyd' prinaša kratek seznamek resničnih - ne častnih - doktorjev. Mej temi so: Oskar II, kralj Švedov in Norvežanov, je že 30 let doktor modroslovja [filozofije, op. a.]. Brat naše cesarice, vojvoda bavarski, Karol Božidar, je praktičen zdravnik. Tudi princ Ludovik bavarski je zdravnik. Knez Viljem, veliki vojvoda Meklenburg-Streliški, je doktor. Njegova bratranca sta takisto doktorja modroslovja. Vladajoči veliki vojvoda Sachsen-Weimar-Eisennachški, Aleksander je doktor prava in rektor vseučilišča v Jeni, njegov brat, princ Viljem, je tudi jurist in istega stričnik takisto. Dr. princ Maks Viljem, stričnik Saksonskega kralja, je postal lani duhoven. Znano je pa, da je tudi kraljica portugalska napravila izpit iz medicine, da more zdraviti svojega moža, ki se sicer ne zaupa nobenemu zdravniku."

Visoki gostje v Postojnski jami
Za konec se vrnimo nazaj v domače kraje, natančneje v Postojno, kjer so številne tuje delegacije imele priložnost na lastne oči videti lepote kraškega podzemlja. "Postojinsko jamo so obiskali minoli teden: Kralj rumunski s kraljico, nadvojvoda luksenburški z nadvojvodinjo in knez Hohenzollern s spremstvom. Goste sta pozdravila g. okr. glavar vitez Laschan in g. župan Vičič, ki sta bila tudi povabljena na zajutrek. Krasoti postojinske jame so se visoki gostje divili in se vpisali v spominsko knjigo. Rumunski kralj je tem povodom vladnemu tajniku in voditelju postojinskega okr. glavarstva gosp. vitezu Laschanu podelil častniški križec rumunskega kronskega reda." Wilhelm (Viljem) vitez Laschan von (pl.) Moorland je bil rojen leta 1860, umrl pa je leta 1942. Njegov oče je bil Anton vitez Laschan (rojen 1811), ki se je zapisal v zgodovino kot zadnji ljubljanski župan nemškega rodu (županoval je med letoma 1874 in 1882). Anton Laschan je umrl vsega dva meseca pred temi dogodki, v drugi polovici februarja 1897.

Naj bo na dopustu ali pa doma – pazite nase, da o vas ne bodo brali zanamci čez stoletje ali dve, ob prebiranju črne kronike današnjih dni. S šestim delom nadaljujemo po krajšem oddihu, tokrat izjemoma čez tri tedne, ko si bomo med drugim ogledali posledice tragičnega pariškega požara, ki je vplival na spremembo ženske mode, ter o številnih drugih zunanjepolitičnih dogodkih iz Evrope in širnega sveta.