Je popoln samouk. Tehnik risanja in kompozicij se ni učila, "očitno je bilo to ves čas v meni", pravi. V Indiji je ura osem zvečer, ko si vzame nekaj minut za pogovor. "Deklici sta zaspali prej, saj sta zboleli. Odkar smo v Indiji, sta neprestano bolni, verjetno sta spet kaj takšnega pojedli." Ana Sneeniger (z umetniškim imenom Pile) si verjetno pred devetimi leti ni niti mislila, da se bo njeno življenje tako obrnilo na glavo.

Črnomaljka, ki je v Ljubljani dobrih deset let delala v medijih, se je po poroki z možem iz ZDA sprva preselila v Washington. Od tam ju je pot vodila po vsem svetu, tudi na Nizozemsko in v Indijo, kjer z dvema deklicama, šest let in 14 mesecev, živita zdaj. Ana je začela risati v ZDA. "Morda tudi iz dolgočasja," prizna. V tehniki risanja s svinčnikom je začela upodabljati tamkajšnje staroselce. Ker pa je večino časa na svojih potovanjih obkrožena z ženskami, se je zavestno odločila, da bo upodabljala le ženske.

"Navdih dobim kjer koli, tudi na cesti. Ko vidim določen izraz, lahko tudi popolnoma naključne osebe, ki se me dotakne, ga narišem. Morda bom tudi po tem pogovoru dobila neki impulz, ki ga bom morala izraziti," pravi umetnica, ki ustvarja pod vzdevkom @art_of_pile. Čeprav med njenimi priljubljenimi tehnikami ostaja akvarel, ga je morala za nekaj časa odložiti. K digitalnim portretom se je zatekla predvsem zaradi pomanjkanja časa, kar pa ne pomeni, da si za svoje protagonistke ne vzame čas.

Kaj vam je pri pop artu tako všeč, da so vse vaše protagonistke narisane v tej tehniki?
Njihova drža, nasprotovanje klasični umetnosti, drugačnost. Močne barve mi dovolijo, da izzovem opazovalca do te mere, da si reče: 'Vau, ta slika pa prav izraža moje občutke.'

Pravite, da namenoma upodabljate le ženske, zakaj?
Ker sem tudi sama ženska, ženske bolje razumem. Tu pa je tudi moj način življenja, saj z družino veliko potujemo po svetu, tako moj socialni krog druženja predstavljajo večinoma ženske. Hitreje navežemo stik, mame se družimo … iz teh odnosov črpam največ navdiha. Drugi razlog pa je ta, da močno podpiram enakopravnost med spoloma in želim s svojimi portreti ljudem povedati zgodbe, ki dokazujejo, da je ženska enakovredna moškemu.

Protagonistke večinoma rišete portretno, tako da so izpostavljene njihove mimike obraza, pri čemer vam uspe ujeti njihov značaj. Kako začutite to vibracijo in kako vam jo uspe tako dobro izraziti?
Rišem in slikam portrete žensk z odnosom. Navdihujejo me ženske iz različnih kultur po vsem svetu, nekatere med njimi sem imela srečo spoznati osebno, spet z drugimi sem seznanjena iz medijev. Skozi umetnost reflektiram svoj odnos do teh žensk in jih upodabljam kot močne karakterne portrete. Vse to so čudovite in edinstvene ženske, ki so, tako kot vsi, ujete v vsakodnevne življenjske obveznosti in drvijo skozi sedanjost brez pomisleka na preteklost ali prihodnost /…/ Nihče od nas ne more pobegniti določenim čustvom, tudi jaz ne, zato jih, če že z besedami ne morem, izražam prek slikanja. Svetu želim pokazati, kako močne smo ženske.

Upodobili ste tudi pevko Senidah, modno urednico Petro Windschnurer, pa Lady Gaga, Beyonce, Kourtney Kardashian in celo bollywoodsko igralko Kareeno Kapoor. Kaj vas na na njih tako privlači?

Nobene od teh žensk ne poznam osebno. Ko po v medijih vidim njihovo fotografijo ali slišim pesem, me prevzame neko nepojasnjeno čustvo, ki bi mu lahko rekli tudi spoštovanje. Morda sta to njihova skrivnostnost in drža, s katero nam sporočajo, da so sposobne narediti vse, česar se lotijo. Petro na družbenih omrežjih spremljam že nekaj let in sem se pogosto spraševala, zakaj je vedno tako zadržana, nedostopna, poslovna. Ko sem narisala njen portret, se je nanj odzvala, in ob tem sem dobila enake občutke, kot sem jih, ko sem jo risala. Za Senidah sem slišala pred kratkim, tako mimogrede. Všeč mi predvsem njen osebni nastop, saj daje vtis ženske z močno osebnostjo, v smislu: 'Ne igraj se z mano'. Vse to poskušam povedati s svojimi portreti.

Sicer pa rišete predvsem ženske iz vsakdanjega življenja. Za vas sta prav posebna portreta albino deklice iz Afrike in ženske iz Indije, ki se je morala poročiti zaradi dogovorjene poroke.

V obdobju, ko sem narisala delo Albino, sem brala o tem, kako so albini v Afriki nesprejemljivi, kako jih odtujijo iz plemen, saj jih dojemajo za hudobne. V članku so bile tudi osebne izpovedi, ki so me resnično zadele v srce. Pri moji upodobitvi ima deklica zato rdeča usta, s katerimi sem hotela poudariti, da tudi ona, pa čeprav je drugačna in nesprejeta v svoji družbi, in živi grozno življenje in doživlja življenjske travme, še vedno ljubi življenje, ga živi in se ponosno odziva na negativne komentarje, saj hoče biti razumljena.

Spet drugi portret, ki sem ga naslovila And I got married (In sem se poročila), pa je nastal, ko sem se preselila v Indijo. Takrat sem tudi sama doživela pojav dogovorjenih porok, da se z nekom ne poročiš iz ljubezni, ampak ti moža oziroma ženo izberejo starši, kar je v družbi neka čisto normalna življenjska odločitev. Seveda sem bila z obstojem dogovorjenih porok seznanjena že prej, ampak ko si tukaj in dejansko doživiš to kulturno odločitev, vidiš, da čeprav je veliko parov nesrečnih, ti zakoni kar funkcionirajo, saj se mladoporočenca poročita tako s parterjem kot z njegovo družino. Moja protagonistka se tako z nekim strahom sprašuje, kaj sploh pomenita ta poroka in poročni dan in si, ne glede na vse reče: 'Fuck it, let's do this', in se poroči.

Mlada vizualna umetnica Alja Horvat je dejala, da se je risanja naučila kar iz tutorialov na Youtubu. Kje ste znanje pridobili vi?
Nikjer, začela sem risati, to se je postopoma razvijalo. Sprva so bile to abstraktne slike, narisane z oljnimi barvami na velikem platnu, nato sem začela risati fine portrete s svinčnikom in akvarelom, potem pa sem še digitalne portrete. Sem samouk, nikoli nisem šla na nobeno izobraževanje. Očitno je bilo to v meni ves čas, a zdaj to bolj razvijam, kot sem pred devetimi leti.

Veliko potujete, v zadnjih devetih letih ste živeli v sedmih državah. Zanimivo je vaše opažanje, kako različne kulture doživljajo barve: Nizozemci so oviti v temne barve, črne pa v Indiji praktično ni. Se te spremembe odražajo tudi pri vašem ustvarjanju?Zagotovo. Ko sem živela v Rusiji, sem 'nabrala' kar precej nekih temnih čustev, tako svojih kot čustev ljudi, s katerimi sem se srečevala. Ne izključujem možnosti, da je bilo tako zato, ker sem tam živela pet mesecev, ko je bila zima. Vse te države, ki imajo dolgo zimo in daljša obdobja temnih dni, so v meni vzbudila čustva, zaradi katerih sem se v portretirance še bolj poglobila, zato kažejo neko resnost in nam sporočajo, kako skrbeti zase in za našo zemljo.

Eden izmed takšnih je potret ameriškega Indijanca Pretty Face, Native man. V tistem obdobju sem veliko prebirala literaturo o ameriških Indijancih in jih tudi veliko slikala. Bila sem tudi povabljena, da razstavim svoj akvarel portretov v ZDA. Druge države, v katerih sem živela, so bile bolj barvite. Indija je ena takih držav, v kateri ni barve, ki ne bi obstajala. Tako so se spremenili tudi moji portreti.