Milena Miklavčič, avtorica knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je na skoraj 400 straneh zbrala dognanja o intimnem življenju naših prednikov v prvi polovici minulega stoletja zlasti na območju Žirov: "Še ne tako daljno preteklost poznamo na zelo izkrivljen način, prek prilagojenih zgodb, ki nimajo prav veliko opraviti z resničnostjo."

Avtorica razlaga, da včasih niso seksali: "Seksati smo začeli po letu 1965, ko je tudi do nas začela prihajati tuja literatura o tem. Prej na kmetih besede v taki obliki nismo poznali. Združitev med moškim in žensko je bila zgolj za oploditev in spolno zadovoljitev moškega. Moški za užitek ni bil prikrajšan, saj mora doživeti orgazem, da žensko lahko oplodi. A Bog ne daj, da bi uživala tudi ženska! Ko je moški zahteval, je dvignila krilo prek glave in počakala. Morala je ležati pri miru, če se je premikala, je bila tepena, saj se tako lahko obnašajo le "radodajke".

K sreči je pravi moški to opravil prej kot v petih minutah.

Takratno kmečko prebivalstvo ni imelo ničesar, iz česar bi se lahko učilo: "Razen znanih poučnih knjižic škofa Antona Jegliča, s sodobnimi očmi neizmerno nazadnjaških, ki jih je Cerkev razglasila za pornografijo. In to, kar so videli pri živalih, predvsem v hlevu."

Za združitev niso imeli niti posebnega izraza, rekli so ji tiste reči, an'gavljanje ali bakanje. Za ženske so bili spolni odnosi praviloma boleči, pravice do izbire niso imele. Tam so bile zato, da zadovoljijo može. Zaradi številnih porodov je povešena maternica uhajala skozi nožnico. Preden si je moški vzel svoje, jo je s pestjo potisnil navzgor.

Nožič za sirček
Higiene, kot jo poznamo danes, pred 100 leti ni bilo. "Zaradi le redkega umivanja so vsi smrdeli in se zato niti niso zavohali. Moške so imeli zraven postelje nekakšen nožiček, s katerim so si pred spolnim odnosom s curaka postrgali sprijete dlake in preostalo umazanijo. Če tega niso naredili, jih je pri naskakovanju ženske močno oviralo."

Dokler ženske niso imele vložkov oziroma posebnih krpic, pint, jim je menstrualna kri tekla po nogah na tla. Spodnjic niso nosile, tista, ki jih je imela, jih je oblekla za k nedeljski maši. Znane so zgodbe, kako jih je gospodinja, ko se je vrnila, za v cerkev potem posodila še deklam.

Mu odrekaš?!
Duhovniki so imeli v vaseh izjemno moč. "Bili so med najbolj izobraženimi, hkrati pa prisiljeni s cerkevnimi dogmami držati ljudi v šahu." Številni so ženskam pomagali.

"Povedali so mi za tiste čase revolucionarno zgodbo, kako je neki župnik ženskam, poročenim z alkoholiki, v roke stisnil denar in jim naročil, naj ga dobro skrijejo pred možmi. Takrat je bilo to bogokletno, ženska je bila moževa last. A prav s temi skritimi rezervami so preživele najtežje čase."

Župniki so svetovali parom, ki se niso znašli, kako zaploditi potomce. In po drugi strani grmeli nad ženskami, ki niso bile vsako leto noseče: "Mu odrekaš? Ga siliš, da ga potegne ven?"

Se je kaj spremenilo?
Milena Miklavčič je pričevanja zbirala več kot 20 let. Kaj jo je najbolj presenetilo? "Predvsem to, da je marsikaj tistega, kar je bilo včasih, ostalo tudi danes, le na drug način. In v resnici se tudi glede spolnosti nismo kaj dosti spremenili, le celofan smo zamenjali."