S filmom Stotnik se nemški scenarist in režiser Robert Schwentke po desetih letih snemanja neizrazitih hollywoodskih akcionarjev (R.I.P.D., dva dela trilogije Razcepljeni, Red) tematsko in ustvarjalno vrača v domovino ter ponuja svojo interpretacijo nemške preteklosti v prelomnem zgodovinskem trenutku. V neskončni poplavi zgodb, ki se jih da povedati in so že bile povedane o drugi svetovni vojni, je izbral parabolo kače, ki žre lasten rep: nastavil je zrcalo nagnitemu sistemu, ki ne pobija samo Judov in zavezniških vojakov, ampak mesari tudi po lastnem narodu.

Z dostojanstvenim pristopom črno-belega filma, ki avtomatično sugerira integriteto, direktor fotografije Florian Ballhaus združuje široke kadre in kompozicije umetniškega filma ter kinetično vznemirljivost akcijskih prizorov. S tem se film absolutno znajde na etično spolzkem terenu, še posebej v trenutkih največjega nasilja, ki kuliso koncentracijskega taborišča uporabljajo na enak način, kot bi hollywoodski spektakel uporabil na primer zapuščeno skladišče – za vzdušje in v imenu čim bolj estetske, umetniške koreografije prizora. So trenutki, v katerih se Schwentkejev nihilistični humor ne zdi na mestu, in trenutki, v katerih se gledalec zaloti pri navijanju za "manj slabe" nacistične funkcionarje, kar je samo po sebi kontradiktorno.

Piše se leto 1945 in v aprilu je druga svetovna vojna na nemških tleh še v zadnjih izdihljajih; do končne kapitulacije nas ločita samo še dva tedna. Stotnik popisuje resnično (naj se ta podatek res usede v zavest: resnično) zgodbo Willija Herolda (Max Hubacher), devetnajstletnega dezerterja iz vojske, ki na begu po naključju naleti na karamboliran avtomobil, v njem pa na kovček s stotniško uniformo. Ko si jo nadene, se bolj za šalo kot ne preizkusi v lajanju odredb in ciničnih opazk. S teatralno velikopoteznostjo ukazuje nevidni vojski na praznem polju in se obenem kot otrok (kar tudi je) veseli najdene košare sočnih jabolk. Uniforma mu je skoraj kot ulita. Še preden se novopečeni "stotnik" zavestno odloči, da bo res privzel novo identiteto, že naleti na tavajočega pešaka v srednjih letih, Walterja Freytaga (Milan Peschel), ki se nemudoma pokori njegovim epoletam in skuša stopiti pod Heroldov nadzor (in varstvo).

Kmalu naletita še na manjšo tolpo samostojnih vojakov in "stotnik" si podredi še te, zdaj že z zgodbo, da je na posebni misiji popisovanja situacije v zaledju, pri kateri potrebuje vse razpoložljive može. Herold si detajle in cilje svoje "misije" očitno izmišljuje sproti – bolj ko se situacija zaostruje, večje so njegove laži in večja pooblastila, ki si jih pripisuje, da ga ne bi razkrinkali. Po začetnem nelagodju in očitni živčnosti protagonist pusti, da ga preplavi topel občutek skoraj neomajne moči: od tega trenutka dalje njegova dejanja niso več samo pragmatična in v službi preživetja, pač pa sadistična in neizprosna. Ko njegovo enoto zaustavi vojaška policija, Harold trdi že, da navodila dobiva osebno od firerja.

S svojimi možmi se znajde v koncentracijskem taborišču, katerega vojaški poveljnik, Schütte (Bernd Hölscher), je nezadovoljen s počasnostjo sodnega procesa za ujete dezerterje in tatove. Herold se sklicuje na svoj izmišljeni čin in pospeši množično usmrtitev nemških vojakov.

Verjetno najzanimivejši in najbolj niansiran lik celotnega filma je eden izmed uradnikov v taborišču, predstavnik pravosodnega ministrstva Hansen (Waldemar Kobus), ki je zgrožen nad izbruhom nasilja v taboru in trdno odločen, da bo zajezil nadaljnjo neracionalno morijo. Hansen je seveda del morilskega režima, a obenem tudi človek proceduralnih pravil in protokola. Za podporo se skuša nasloniti na ministrstvo, a mu Schütte to prepreči s sklicevanjem na domnevno "Hitlerjevo avtorizacijo", ki jo vidijo v liku prišleka Herolda. Prizor sosledja telefonskih klicev, s katerimi skušata Hansen in Schütte doseči vsak svoj cilj, razgali iluzornost vsakega truda, da bi v iztirjenem režimu ohranili vsaj sled pravičnosti in reda.

Ameriški psiholog Stanley Milgram je leta 1961, po začetku sojenja Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu, skušal z družbenim eksperimentom na temo pokorščine ugotoviti, ali so milijoni soudeležencev pri holokavstu res samo "sledili navodilom" in posledično niso krivi za storjene zločine. Slavni Milgramov eksperiment je na vprašanje, kako daleč bo šel posameznik v sledenju avtoriteti, pa čeprav to pomeni povzročanje škode sočloveku, odgovoril s srhljivo jasnostjo: zelo, zelo daleč. Lažni stotnik Herold v svojo farso potegne celo množico majhnih nacistov, ki morda kdaj podvomijo o njegovih metodah, nikoli pa o njegovi avtoriteti.

Spomnimo se samo, da je bil Propad (2005), film Oliverja Hirschbiegla o zadnjih dnevih Hitlerja v času nastanka sporen, ker naj bi preveč humaniziral lik nacističnega firerja. Schwentke, nasprotno, se poigrava z drugo skrajnostjo: ves čas je na meji razčlovečenja skupnosti, ki ravna kot brezumen trop, pa čeprav gre za posameznike, ki najbrž lahko lahko opazijo protislovja pred svojimi očmi in čutijo empatijo neodvisno od ukazov. Proti koncu – ko se Herold končno znajde pred vojaškim sodiščem – svojo dramo s skoraj nevzdržno mero cinizma in grenke ironije prekvalificira v farso.

Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo, je že v 18. stoletju vedel politični teoretik Edmund Burke. Poanta, ki neverjetni vzpon in padec vojaka Willija iz morbidne zgodovinske anekdote spreminja v relevantno parabolo za današnji čas, je nezgrešljiva: ljudem je treba vladati s trdo roko in jim dajati nedvoumna navodila, pa lahko tudi najbolj benignega državljana spremeniš v zvestega vojščaka sovražnega režima.

Ocena: 4+; piše Ana Jurc
Recenzija je bila prvič objavljena v novembru 2018, v času festivala Liffe.