Tako ti je mala moja – je naslov prvega ženskega stand-up muzikala v Sloveniji, ki govori o ljubezni med Slovenko in Bosancem. Avtorico, igralko in pevko Tanjo Ribič je pri tem navdihnila uspešnica skupine Bijelo Dugme Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac, pa tudi življenje z režiserjem, igralcem in glasbenikom Branko Đurićem – Đurom. Kako torej ljubi Bosanec, smo Tanjo Ribič vprašali v studiu oddaje NaGlas!, ki si jo lahko ogledate ob 12. 40 na TVS1.

Ustvarili ste nekaj povsem novega: zakaj vas je navdihnila prav ta pesem skupine Bijelo dugme in zakaj prav stand-up muzikal?
Naslov predstave je Tako ti je mala in namerno asociira na pesem Tako ti je mala moja ko ljubi Bosanac. Vsebuje elemente moje izpovedi, kako je, ko ljubi Bosanec oziroma ko si poročen z Bosancem. Ljudem sem želela predstaviti simpatične strani, ki jih morda nekdo zamuja, ki je poročen z nekom iste narodnosti. Prihaja do ozaveščanja in srečanja na sredini pri marsikateri stvari. Poleg tega govori o tem, da je odvisno od nas samih, kakšno življenje si naredimo.

Kakšen je torej odgovor na vprašanje: kako ljubi Bosanec?
Nekateri stereotipi kar držijo, da so toplejši, da bolj pokažejo čustva in bolj živijo za trenutek. Medtem sama bolj zrem v prihodnost, bolj načrtujem. Zakon je takšen, da vsak najboljše prispeva k temu. In se obrusita tam, kjer je največ odstopanj, ker se mogoče lahko kaj popravi. Sama sem malo manj zaskrbljena, bolj se sprostim v trenutku, njega učim malo bolj misliti na jutri.

Je skozi stand-up oziroma komedijo lažje spregovoriti o stvareh, ki so v realnosti mogoče grenke in celo boleče? Govorim o stereotipih, ki v Sloveniji veljajo za ljudi iz Bosne.
Moj mož vedno pravi, da je humor kot sladek premaz čez grenko tableto, da pokaže na anomalije v družbi na zabaven način. To je zelo dobro uspelo v Kajmaku in marmeladi. Nama se ni težko pošaliti na lasten račun. Njemu na račun Bosancev, meni pa na račun mene same in naših rojakov. Povem tudi marsikatero pikro na račun nas Slovencev, ki se niti ne zavedamo, kaj vse imamo. Mislim, da je pri nas težava pomanjkanje narodne samozavesti, ki pa je pogojeno predvsem z zgodovino.

Kako je bilo v vašem realnem življenju na začetku? Ste se sami soočali z očitki iz okolja, ker ste "vzeli" Bosanca? Izgovorjenimi ali neizgovorjenimi? Kako ste se proti njim borili?
Seveda, ampak k sreči je ljubezen tako močna, da tega nisem opazila niti nam ni bilo pomembno. Celo moji doma so bili presenečeni. To je samo nekaj sto kilometrov razlike, pa je tako, kot bi bil drug planet. To je bila še skoraj sveže razpadla skupna država. To je vedno presenetilo, neki stereotipi. Vedno mi je šlo na živce, da se tako dobrikamo proti zahodu in dvigujemo nos proti vzhodu.

V Sloveniji je precej narodnostno mešanih družin, a ljudje tega nočejo izpostavljati, čutijo neko nelagodje. Se strinjate? Zakaj mislite, da je tako? Bi moralo biti drugače?
Mislim, da tega ne opažam več, ker se ne gibljem v takšnih krogih. Tudi sama poskušam razbijati te stereotipe. Mogoče sem kdaj opazila, ampak prav s svojim zgledom poskušam pokazati, da je to prednost.

Z Brankom Đurićem sta bila med prvimi, ki sta v filmskem jeziku spregovorila o odnosu med Bosanci in Slovenci: zdaj že znameniti Kajmak in marmelado je videlo 125.000 gledalcev. Posneli ste ga pred 16 leti, se je vzdušje zdaj izboljšalo?
Mislim, da. Kajmak in marmelada je postal spomenik – če sem ambiciozna v svojem izražanju – v skupnem življenju Bosanca in Slovenke. Tudi na jugu so ga vzeli za svojega. Sem ponosna na to in kličejo nas družina Kajmak in marmelada. Seveda se je tudi kaj spremenilo, na nas Slovence gledajo na simpatičen način mogoče tudi zaradi tega.

Kako se doma pogovarjate?
To je zelo smešno. Ko smo v Sloveniji, se doma pogovarjamo bolj slovensko. Ko smo v Sarajevu, govorim bosansko. Običajno ko sva skupaj, uporabljava najkrajše besede obeh jezikov (smeh).
Kako se prepirata?
Takrat mi kar na zasavsko potegne. On pa seveda v svojem jeziku (smeh).

Pred 22 leti ste sodelovali na izboru za Pesem Evrovizije – uspešno ste sodelovali s Sašo Lošićem, tudi zdaj potujete pogosto v Sarajevo, Beograd? Radi sodelujete z umetniki iz regije?
Sama sem se tudi od svojega moža naučila, da meje ne obstajajo, meje so samo v glavi. Na večji površini je lahko samo večja koncentracija genijev lahko. Mi imamo izvrstne umetnike, ampak če bi sodelovala z nekom, ki ni ravno iz naše državice, zakaj ne? Se mi zdi, da lahko pobiramo najboljše iz širšega okolja. Slovenija se prevečkrat drži povprečja, kar je odlično za varnost, ampak to včasih predstavlja ovire za umetnost.

Za Našo malo kliniko ste prejeli nagrado v Beogradu, za najboljšo igralko pa na Siciliji – za vlogo v filmu Traktor, ljubezen in rock'nroll. V Sloveniji veliko delate v filmu in gledališču, imate občutek, da ste spregledani?
Slovenci zelo potrdimo, da je nekdo 'faca', če ga potrdijo zunaj naših meja – še posebej z zahoda. To je pomanjkanje nacionalne samozavesti. O tem govorim tudi v predstavi, da je lahko nekdo nad nami, ampak ne more biti iz naših vrst. Če pa je že, pa mora biti tak, da nam ni treba biti zavistni ob njem. Mora imeti postrani glavo, mora biti skromen. To sem opazila.