To švicarsko zasedbo so leta 1985 ustanovili zdaj že pokojni Frank Bagnoud, Cesare Pizzi in Franz Treichler, njihovi začetki pa so bili zasidrani predvsem v temačnem industrialnem zvoku. The Young Gods so se poimenovali po skladbi newyorške zasedbe Swans, ki jo je Michael Gira ustanovil le tri leta pred nastankom tega švicarskega tria. Zasedbo je v ranih dneh zaznamovala inovativna raba semplerjev in precej zgodaj se jim je povsem upravičeno že pripisovalo kultni sloves.

Skozi čas je prišlo do več kadrovskih sprememb in Treichler je do danes edini stalni član, vendar pa se je v zavetje mladih bogov, katerih član je še Bernard Trontin, po dolgi odsotnosti vrnil Pizzi. Tudi glasbeni izraz skupine se je z leti spreminjal in se seveda tudi nekoliko umiril in omehčal. Ustvarjanje The Young Gods so kot vir navdiha med drugim navajali David Bowie, Mike Patton, The Edge iz U2 in Sepultura. Gre torej za glasbenike, dejavne v precej različnih žanrih, in to je ena izmed značilnosti, ki dela The Young Gods posebne – čarom njihove glasbe podlegajo namreč privrženci raznolikih glasbenih izrazov. Tega se zaveda tudi Treichler, ki meni, da če "ste velik oboževalec nekega določenega žanra in vendar odprtih misli, vam je lahko všeč tudi glasba kakšnega precej drugačnega žanra. Včasih lahko gre tudi za to, da stvaritve različnih žanrov poganja sorodna energija."

Njihove plošče so v preteklosti izšle pri ‒ nedvomno zaupanja vrednih ‒ založbah Ipecac, Play It Again Sam, Wax Trax! in Interscope, zadnje tri izdaje pa so izšle pri švicarski založbi Two Gentlemen Records. Glede svežega albuma Data Mirage Tangram, ki je izšel letos, Treichler pravi, da gre tokrat za "down tempo glasbo, na katero sta cepljena elektronski rock in psihedelija". The Young Gods so na naših tleh do zdaj koncertirali štirikrat: leta 1989 v Klubu K4, 2001 v Orto Baru, 2007 v Gala Hali in leta 2011 v Kinu Šiška, kamor se vračajo tudi drevi.

Pred koncertom smo se po telefonu na kratko pogovarjali s Franzem Treichlerjem. Vabljeni k branju intervjuja!

Nedavno je izšel vaš novi album, ki ga med drugim zaznamuje vnovična priključitev Cesareja Pizzija, ki se je vrnil po približno dveh desetletjih. Kako je prišlo do vnovične povezave s tem prav tako ustanovnim članom?
Ko smo ga ga povprašali, ali se nam na novo pridruži, saj smo želeli nastopiti z materialom s prvih dveh albumov, je bil precej presenečen in je odvrnil, da moramo najprej preizkusiti, ali bo to delovalo. Želel je, da odigramo skupaj nekaj pesmi in na podlagi tega presodimo, ali bo to sploh izvedljivo. Pizzi namreč v vmesnem času skoraj dvajset let ni muziciral. Vendar je ta naš skupni “preizkus” izpadel dobro, tako da smo se odločili za vnovično sodelovanje in kmalu smo nekajkrat skupaj tudi že nastopili. Malo po malo se je znova vzpostavila nekdanja povezava v zasedbi, vendar je res šlo za postopen proces, ki ga nismo hoteli na silo pospeševati. Najprej smo na koncu leta 2012 odigrali kakšnih pet ali šest koncertov in približno isto število tudi v letu, ki je sledilo. Pravzaprav je uradno privolil, da znova postane član zasedbe šele leta 2014. S tem pa je padla tudi odločitev, da bi skupaj ustvarili nekaj nove glasbe, ne da le igramo stvaritve iz preteklosti.

Je v vaših očeh oziroma ušesih Pizzijeva vrnitev vplivala na vaš zvok? Ne le zaradi njega samega, zanima me, ali ima njegova prisotnost tudi vpliv na vas oziroma na vašo izraznost?
Vsak član prinese svojo osebnost v zasedbo. Treba je upoštevati tudi, da sva z Bernardom precej drugačna, kot sva bila pred 20 ali celi 30 leti, vendar nas je od nekdaj gnala želja po preizkušanju novih zvokov, pristopov … Zagotovo je danes drugače, tudi snemanja nove plošče smo se lotili drugače. Nastala je namreč v okviru umetniške rezidence, ki so jo organizirali v sklopu festivala Cully Jazz. Vsak večer smo nastopili v živo, ti nastopi pa so bili delno improvizacijske narave, izvajali smo tudi še ne povsem dokončan material. Iz tega je nastal nov album, za nas pa je bil to nov način komponiranja.

Tudi leta 1991 izdana plošča The Young Gods Play Kurt Weill je vezana na festivalsko sfero ...
Da, glasba za to izdajo je tudi vezana na festivalsko dogajanje, vendar je bil nastanek te plošče precej drugačen od nastanka nove, kjer gre za skupne kompozicije, h katerim smo vsi prispevali s svojimi idejami in odrskimi izvedbami. V primeru glasbe, ki je izšla na plošči The Young Gods Play Kurt Weill, je šlo za naročeno delo, skupaj sta ga naročila dva švicarska festivala ‒ Festival du Bois de la Bàtie v Ženevi in Fri-Son v Fribourgu. V prvi fazi ustvarjanja ni sodelovala cela zasedba, saj sem najprej sam pripravil aranžmaje pesmi Kurta Weilla, nato pa smo jih izvajali v živo. Šele leto pozneje smo se odločili, da posnamemo ploščo, saj smo ta Weillova dela igrali tudi v živo na turneji. Material nam je bil preprosto tako všeč, da se nam je zdelo škoda, da ne bi posneli plošče. Kurt Weill je pač skladal prekrasne pesmi, tudi potem ko je pristal na Broadwayu.

Švica, od koder izvirate, je tudi zibelka dadaističnega gibanja. Je to kakor koli vplivalo na vas v času začetkov ustvarjanja The Young Gods? In bi dejali, da vpliv dade še danes odzvanja na švicarskih tleh?
Zagotovo je bil prisoten dadaističen vpliv in je še zmeraj. Švica je med drugim tudi dober primer sobivanja mnogih raznolikih kultur, od katerih lahko vsaka potencialno vpliva nate na svoj način. Že to, da se v eni sami državi govorijo trije jeziki in mnogi prebivalci izvirajo od kod drugod, prinaša zanimiv preplet raznolikosti. Za glasbo to pomeni, denimo, da tudi ne obstaja nekaj, kar bi poimenovali švicarski zvok. V nasprotju s tem pa bi dejal, da je tehnika kolažiranja prisotna pri tukaj živečih in na različnih področjih dejavnih umetnikov, pa naj gre za kiparstvo, glasbo ali pa povsem sodobno umetnost.

V Cabaretu Voltaire v Zürichu, ki je znan kot kraj rojstva dadaističnega gibanja, se je pogosto tako rekoč kolažiralo različne umetniške izraze ‒ poezijo z zgodnjimi oblikami performansa, filmom, glasbo … Vse je bilo mogoče. Lahko rečem, da je dadaizem imel vpliv tudi name. Poleg tega da gre pri dadi lahko za norčavost in šaljivost, na kar morda ljudje najprej pomislijo ob omembi tega gibanja, nosi v sebi tudi zelo globoko sporočilo. Dadaizem je vzniknil kot odziv mladih na prvo svetovno vojno, to je bil zelo čuden čas, v katerem so se nekatere stvari popolnoma na novo osmislile.

Ste ena redkih glasbenih skupin, privrženci katere prihajajo iz precej različnih glasbenih vetrov …
Da, drži, in to nas resnično veseli. Naše občinstvo sestavljajo tako privrženci eksperimentalne, industrialne oziroma nasploh elektronske glasbe, rocka, grungea ... Recimo, da ste velik oboževalec nekega določenega žanra, vendar če ste odprtih misli, vam je lahko všeč tudi glasba kakšnega precej drugačnega žanra. Včasih gre lahko tudi za to, da stvaritve različnih žanrov poganja sorodna energija. Menim, da je znotraj skoraj vseh žanrov mogoče najti dobro glasbo. Tudi sam rad poslušam tako elektronsko kot akustično glasbo, včasih mi prav tako ustreza denimo povsem eksperimentalna. Glasbi The Young Gods radi pritikajo različne žanrske oznake, naj bo industrialni ali pa elektronski rock, nam je precej vseeno glede tega. Sami sebe dojemamo brez "značk", torej (smeh).

V preteklosti se vas je prijela opredelitev elektronskozvočni teroristi. Ste se takrat našli v tej opredelitvi in kako The Young Gods 21. stoletja dojemate sami sebe? In od kod naslov albuma Data Mirage Tangram, je konceptualno povezan z glasbo?
Glede novega albuma bi dejal, da smo zaplavali v down tempo glasbo, na katero sta cepljena elektronski rock in psihedelija (smeh). Data Mirage v naslovu albuma izvira iz ideje, da dandanes naša življenja določajo gmote podatkov in algoritmi. Povsod imamo opravka z gmotami podatkov. Če se želite prijaviti za službo, če želite najeti stanovanje, če želite odpreti bančni račun, če želite vzeti posojilo … vsi se seveda ob tem posvetijo vašim skoraj vsakovrstnim osebnim podatkom in znova imamo opravka z gmotami podatkov. Vendar je v znanstveni skupnosti vse več glasov, ki trdijo, da gre za data mirage, torej za iluzorično idejo, da bomo z več nakopičenimi informacijami lahko prišli do boljših sklepov. Gre torej za podatkovno iluzijo, za pokvarjeno videnje sveta, do katerega lahko privede statističen pogled na stvari.

Pri takšnih ogromnih količinah podatkov je med drugim tudi več napak, hkrati pa na ta način ne pridemo nujno do jasnejše slike o določeni zadevi, pravzaprav nastaja informacijski šum. O tem se premalo govori, v družbi velja predvsem prepričanje, da kopičenje podatkov nujno vodi do več znanja. Seveda pa je to pogodu oblastniškim strukturam, ki razpolagajo s temi podatki o posameznikih, ki se ves čas arhivirajo. Denimo hitro postaneš ciljni potrošnik, že samo nekaj klikov po spletu prispeva h kopičenju podatkov o tebi in tvojih navadah.

Tangram pa je poimenovanje za starodavno kitajsko sestavljanko iz sedmih geometrijskih likov, ki so najprej v obliki kvadrata zloženi v škatlo. Z različnim razporejanjem teh kosov pa je mogoče sestavljati najrazličnejše podobe, tudi človeške ali živalske. Gre za zelo kreativno igro, saj je treba kar napeti možgane, da nato to novo obliko spraviš nazaj v škatlo. V naslovu albuma pa je tangram pristal med drugim zaradi dejstva, da je sedem pesmi na albumu.