Purcăreteja gradi na načelih monumentalnosti, veličine spektakla, izrazitih podob, plastenja scenografije, množičnosti, vendar je vsa ta množica strnjena v premočrtnost, ki monumentalnost romana razdrobi in razcefra.

Purcărete, v Parizu živeči romunski režiser, ki ga mnogi ozančujejo kot gledališko zvezdo, je tudi v Sloveniji znano ime; leta 2008 je s Pantagruelovimi svakinjami odprl Ex ponto, dve leti zatem je v ljubljanski Drami postavil na oder Ionescovo dramo Kralj umira in v Mariboru gostoval z Goethejevim Faustom – vse njegove režije pa izhajajo iz že preverjenih gledaliških postopkov. Predvsem ga zanima množica na obsežnem odru, ki jo potem (tudi) s pomočjo mobilnosti scenografije premika, ob tem pa je nezvestoba besedilu ena izmed temeljnih značilnosti njegovih režij. Jasno je bilo torej, da uprizoritev slovitega in obsežnega Tolstojevega romana ne bo na oder prinesla nečesa, kar bi bilo mogoče označiti z obnovo, ampak da bo temeljila na močni vizualni podobi, zgneteni po asociativno-imaginarnem principu.

Vendar Purcăretejeva priredba Vojne in miru na oder ne prinaša subtilnega in metaforičnega jezika, ki bi po nizu asociacij gledalcu nekaj sporočal. Postopek rezanja, trganja in dobesedno cefranja romana na "ficke" (majhne koščke) iz tega sestavi celoto, zvezano s pomočjo elegantno koreografiranih premikov scenografije, kar tvori nelinearne časovne in prostorske razsežnosti, ob strani pa pušča kakršen koli pripovedni lok, ki bi gledalcu, sploh tistemu, ki romana ne pozna, omogočal razumevanje in luščenje zgodbe. Priredba Vojne in miru se osredotoča zgolj in samo na izvedbeni segment celote, pri čemer so kot izvedbeni segment obravnavani tudi igralci – množica, ki premika celoto, kar bi sicer bilo mogoče vzporediti z množicami, ujetimi v tok zgodovine, kjer posameznik odigra zgolj svojo intimno zgodbo, na katero vplivajo mogočneži, voditelji, zgodovinske osebnosti, tokrat ujete v podobe veličastnih ogromnih lutk. Tovrstna idejna zasnova romana ne premišlja ali morda postavlja v nove kontekste bližje sodobnosti; Tolstojeve teme ostajajo nedotaknjene, predvsem pa neaktualizirane.

Petindvajsetčlanska ekipa igralcev iz SNG Drame in MGL-ja pa je, kot rečeno, potisnjena v vlogo množice, iz katere izstopajo epizodne, nekaj replik dolge vloge, ki jih iz množice najbolj očitno izpostavlja mikrofon v roki. Edina resnično izstopajoča vloga je lik mogočne Marje Apraksine (tiste, ki se je v romanu vsi malo bojijo, jo v salonih vedno čakajo, da se zabava začne, in tiste, ki brezpogojno govori rusko v časih, ko se je v Rusiji med aristokracijo govorilo francosko) v podobi transvestitskega Jerneja Šugmana, ki zaradi okrepljene fizične prezence (obširna krinolina, velika lasulja) in omogočenega mu igralskega inputa mestoma poživi sicer precej enoznačno in ponavljajoče se dogajanje na odru.

Dramaturška zasnova deli uprizoritev na dva dela; prvi, mir, zveže v celoto vse intimne zgodbe romana in jih v bučnih, neprestano premikajočih se situacijah dodatno (za)plete s tremi Natašami (Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič in Jana Zupančič), čeprav vzgib tovrstne odločitve ostaja nejasen. Pierre (Matej Puc), še bolj pa Andrej Bolkonski (Marko Mandić), ostaja ob strani, ker ta del v celoti prežemajo na stereotipih o Rusiji/ruskem (bučne zabave z obilico pijače, strastni izpadi, streljanja ...) temelječi prizori, za katere se zdi (že spet stereotip), da se neprestano dogajajo pozimi.

V drugem, krajšem delu, ko nastopi vojna, vse to prevzame monumentalna spektakelskost, ko oder za nekaj časa zavzamejo gigantske lutke, pomembne zgodovinske osebnosti (Napoleon, Kutuzov in car Aleksander), niti pa v roke vzame komentator Tolstoj (Janez Škof). V prvem delu po odru potujoči scenski elementi se umaknejo do konca izrabljenim tehničnim zmožnostim odra Gallusove dvorane, kar pač ustreza slikanju 'veličastnosti' vojne. Purcăretejeva uprizoritev Vojne in miru temelji na ustaljenih principih tega režiserja, z izrazito močno likovno podobo. Pri tem pa je celota precej podobna trenutku, ko so na odru v ravno vrsto postavljene številne omare; vse skupaj je ravno in enosmerno obrnjeno navzven. Vse drugo so – se zdi – nepotrebne pritikline.