V prevodu Marka Sosiča sta jo na slovenski oder postavila koprsko in novogoriško gledališče. V sredo bo drama – ki je dandanes še bolj srhljivo aktualna, kot je bila ob nastanku – zaživela na novogoriškem malem odru.

Francesco Randazzo, režiser – rojen na Siciliji, ki se je že mnogo let pred nami srečevala z begunci, prišleki, drugačnimi – je nastavil ogledalo. Neizprosno zrcalo, v katerem odseva tudi zdajšnja mnogokatera slovenc'ljska miselnost. Okvir zgodbe, povzet po gledališkem listu, je takšen: "Običajni ljudje v običajnem obmejnem naselju. Na drugi strani meje drugi ljudje: nevarni že po definiciji. Tudi oni so običajni ljudje, tako kot ljudje obmejnega naselja. Vendar različni: tujci so in predvsem nezaželeni. In zato se krajevni prebivalci organizirajo. Organizirajo se v majhne, vendar zelo motivirane skupine obhodnih straž, ki delujejo kot zaščita pred priseljenci, organizirajo se v skupine nočnih straž ob rečnem bregu, ki je v resnici meja. Složni in odločni so, da ne pustijo nikogar čez. Ko enemu izmed tujcev vendarle uspe prečkati reko, ga ujamejo, o njegovi usodi pa odloča skupinica privilegiranih prebivalcev zaselka – lastnik supermarketa in njegova žena, mehanik in njegova hči, zdravnik, mladi skrajnež in občinski uradnik. Ob njihovem "iskanju" odgovorov na vprašanje, kaj storiti z nezakonitim pribežnikom, avtor razkriva njihove najtemnejše strasti in prek njih odstira ter odslikava srhljivo brezčutnost sodobne družbe, njeno ksenofobijo …"

Svetovljanska režiserka v obmejnih gledališčih
Na mali oder Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Nova Gorica in Gledališča Koper je Randazzovo dramo postavila režiserka Nenni Delmestre ob pomoči Renate Vidič ter Line Vengoechee, ki ji je bilo zaupano oblikovanje scene in kostumov ter glasbena oprema. Nenni Delmestre - Splitčanka, ki je iz tehnologije komunikacij in gledališke režije diplomirala v Miamiju, režirala pa na Hrvaškem, v Sloveniji, Venezueli, Mehiki, Italiji in Makedoniji – je uprizoritev besedila Za blagor vseh ljudi predlagala obmejnima gledališkima hišama v Kopru in Novi Gorici. Ne naključno, pravi: "Gre za obmejni mesti. Najprej smo dramo uprizorili v Kopru, zdaj bo v Novi Gorici. Koper, kot sem ga doživela, je vsaj zame mesto strpnih ljudi. V njem se že od nekdaj mešajo različne narodnosti in z njimi različne kulture, zato lahko le od tam izhajajo tolerantnejše misli do drugih in drugačnih. Če bi to Randazzovo besedilo režirala v Ljubljani, kjer so hkrati potekali protesti proti migrantom in shodi za migrante, bi občinstvo predstavo doživljalo kot kazanje s prstom v nasprotnike pribežnikov, s čimer bi se uprizoritev nevarno približala "dnevnemu političnemu gledališču", s tem pa podrejanju estetskih načel političnim namenom in širjenju politične ideje. Gledališče, ki ljudi obsoja zaradi njihovega drugačnega razmišljanja, me ne zanima. Verjamem pa v gledališče, ki zna prodreti v globlje plasti človekovega duha."

Manipulacija strahu
Režiserka je ob novogoriški postavitvi še povedala: "Iz subjektivnega, individualnega strahu se s pomočjo politične manipulacije razrasteta množičen strah in histerija, ki sprožita družbene spremembe in se razvijeta v neizbežno tragedijo … Strah je v našem DNK-ju že od vedno, vse od časov jamskega človeka, medvedov in levov, le da vidimo danes grožnjo v drugi kulturi, ki nas želi napasti v našem udobnem in luksuznem življenju. Nismo med tistimi več kot štirimi milijardami ljudi, ki živijo z manj kot petimi dolarji na dan, torej bi morali biti srečni. To je predstava o nas. Iskreno se moramo vprašati: Kako se mi odzovemo in vedemo v takih razmerah? Kako mi rešujemo take dileme?" V predstavi sta dve igralki in je šest igralcev. Zdravnika Kopfa, ki naj bi poosebljal etiko in dobro, igra Jože Hrovat. Toda zdravniška bela halja objema oziroma bolje – skriva, njegovo črno dušo. Hrovat pravi: "Jaz sem v tej vlogi v bistvu čisti fašist. Na začetku kaže, da gre za tankočutnega, razumevajočega človeka. Ko pa pride problem na dan, se izkaže, da sem čisti fašist." Novinarka in publicistka Vesna Humar zato v opozorilo pred temačnostjo duha v gledališkem listu zapiše: "Če bomo še naprej izbirali Kopfovo hladno in kruto licemerstvo, ki nagrajuje najbolj nizkotne od nagonov, povečuje trpljenje in poglablja strah, nas bo prej ali slej odnesla reka. In bomo umrli sami. Nesrečni. Ampak kot se spodobi, dišeči in čisti, civilizirano ter vsak v svoji vrsti."

Poudarek predstavi daje tudi izrazito povedna scenografija. Žica, vanjo ujeta jagnjeta, vrtni palčki … Režiserka Nenni Delmestre: "Kičasti vrtni palčki so lahko nekakšna simbolika srednjeevropskega prostora in so lahko metafora za mentalno pritlikavost prebivalcev zaselka, kjer sovražijo vse drugačne. So pa tudi simbol naših malih svetov, v katere se zapiramo, simbol našega kramarskega mikrokozmosa in naših skrbi zanj. Simboli na odru – od (božjega) jagnjeta do žice – pa so jasni in najbrž ne potrebujejo obširnejše razlage."