Tihotapstvo, pogovorno poznano kot švercanje, je dejavnost, ki je bila ob mejah nedvomno prisotna vso zgodovino. Če je na eni strani nečesa v izobilju, na drugi pa te iste dobrine primanjkuje, je jasno, da bodo ljudje sami od sebe poskušali vzpostaviti ravnovesje oz. t. i. prosti trg in poskrbeli, da bodo stvari prišle tja, kjer so zaželene.
Muzejska zbirka Pristava, ki so jo za potrebe nove razstave preuredili v muzej tihotapstva, je v stavbi nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi, kjer je, "potem ko so ljudje dobili prepustnice, tihotapil praktično vsak". Rdeča nit razstave o tihotapstvu v času socialistične Jugoslavije poskuša obiskovalcu čim bolj približati čas tihotapljenja na goriški meji, ki je Jugoslavijo ločevala od kapitalističnega zahoda in njegovih dobrin, ta čas pa je starejšim generacijam še zelo dobro poznan iz lastnih izkušenj.
"Mlajšim je manj znano to švercanje, kakšen nacionalni šport je to pravzaprav bil," je v pogovoru za MMC dejal kustos novogoriškega muzeja Rok Bavčar, avtor novonastale razstave o tihotapstvu oziroma o vsemogočem "švercanju", ki kaže na izjemno iznajdljivost ljudi. Tihotapsko razstavo Na šverc! Tihotapstvo na Goriškem po drugi svetovni vojni na Pristavi pri Novi Gorici bodo slavnostno odprli 18. maja ob 17. uri na svetovni dan muzejev.
Bi vam uspel pobeg iz zasliševalnice?
Razstavna zbirka je prepletena s skrivnimi predali in komorami, tako da se bo vsak obiskovalec lahko sam prelevil v carinika, ki bo moral najti prepovedane reči. Rdeča nit razstave so pričevanja ljudi, ki so bili aktivno udeleženi pri "švercanju", tako med tihotapci kot med cariniki. V muzeju pa so uredili tudi pristno skrivno sobo, kjer so se odvijala dolgotrajna in mučna zaslišanja pred organi jugoslovanske milice (policije), ter jo zasnovali kot sobo pobega. Obiskovalci se bodo tako lahko preizkusili, ali so miličnikom sposobni pobegniti iz zasliševalnice.
Ko sem pregledoval avto, je otrok ležal na zadnjem sedežu in videl sem po tleh nekaj zrn tiste surove, ne pražene kave in sem vprašal šoferja: 'Kaj pa tista kava po tleh?' Nato otrok z zadnjega sedeža pravi: 'Ah, to ni nič, da vidiš, koliko je je v sedežu!'
Po vojni meja ločila Goriško
"Šverc" se je začel po drugi svetovni vojni, ko so zavezniki na Pariški mirovni konferenci leta 1947 čez Goriško potegnili mejo in s simboličnim zidom presekali prej enoten prostor. "Mejo so potegnili zelo nepremišljeno, tekla je malo naprej od železnice in sekala vrtove, njive, hleve in hiše, za navadnega človeka ob meji je bila obupna," je dodal.
Takoj po vojni, med letoma 1947 in 1955, se je "švercalo" predvsem osnovne potrebščine, kot so osnovna zdravila, pralni prašek in razno sadje, npr. banane, ki jih je v Jugoslaviji primanjkovalo. V teh letih so največ tihotapili "dvolastniki", ki so edini lahko prehajali mejo, saj so imeli posebne dovolilnice in so živeli v 100-metrskem pasu ob meji. Na obeh straneh meje so imeli premoženje v obliki njiv in gozdov, pa tudi sorodnike so imeli na drugi strani.
Streljanje na meji
Najostrejši režim na meji je bil prav v tem času, to je takoj po vojni. "Vojaki so bili vkopani ob meji, sedeli so v luknjah in stražili, obmejni organi, bodisi milica bodisi vojska, so streljali, najprej v zrak, če se nisi ustavil, pa proti tebi. Veliko ljudi so ustrelili na meji," je nadaljeval in pristavil, da je bila večina ustreljenih prebežnikov, ki so želeli prebegniti iz vzhodne Evrope na zahod. Zaradi nekaj kilogramov "prešvercane" kave ali žganja ljudje načeloma niso tvegali glave. Veliko streljanja in mrtvih je bilo po pričevanjih ljudi na hribu Kostanjevica, kjer stoji tudi znameniti samostan, na katerega se z maloobmejnega prehoda Pristava razteza čudovit pogled.
Razne tihotapljene stvari so se po njegovih besedah skrivale v vozove, kolesa, obleke, čevlje, v pralni prašek itd. Treba je omeniti, da se je tihotapilo v obe smeri, saj je tudi Jugoslavija imela marsikaj ponuditi Italijanom. "Čez mejo so nosili vse, česar je bilo v Jugoslaviji v izobilju, npr. jajca, meso, maslo, žganje, nazaj pa se je švercala med drugim kava, ki je je primanjkovalo oz. je bila veliko slabše kakovosti, pa tudi poper, riž," je naštel. V Italiji je bila domača žganjekuha strogo prepovedana, zato so ali Italijani hodili po žganje čez mejo ali pa so ga v Italijo prinesli Jugoslovani in prodali. Zanimivost so bile gotovo cigarete, saj je bil to izdelek, ki se je "švercal" v obe smeri, boljše in dražje znamke "kapitalističnih" cigaret v Jugoslavijo, cenejše jugoslovanske za italijanske delavce z ne preveč globokimi žepi pa v Italijo.
Odprtje razstave 18. maja
Vabljeni!
Kava kot plačilno sredstvo
Največjo moč je imela kava, saj je je močno primanjkovalo, želel pa si jo je praktično vsak. "Kava je bila posebna valuta, z njo si lahko dosegel marsikaj. Tako se je dogajalo, da si bil v času, ko je primanjkovalo bencina in so ljudje čakali v dolgih kolonah, lahko s pol kilograma kave takoj na vrsti," je povedal. To je bil klasični primer korupcije v jugoslovanski družbi v času pomanjkanja. "V Jugoslaviji si s 60 kilogrami kave lahko kupil tudi golfa," je še dodal.
Za 12 jajc je bilo treba dati 200 gramov kave, pol kilograma kave za tri litre žganja ali dva kilograma mesa, za kilogram kave pa si dobil šest kilogramov masla. S kavo so se plačevale tudi poroke. Prav v tem povojnem času se je na Slovenskem razvila kultura obdarovanja s kavo. "Ustaljena navada je postala, da ko si prišel h komu na obisk, si prinesel nekaj kave," je pojasnil, kako je kava postala univerzalno darilo.
Mi, ki smo tukaj, smo jim največkrat nosili maslo, ker se v Italiji ni dobilo masla, ki so ga potrebovali slaščičarji, gostilne … Mi nismo imeli veze z gostilnami, imeli smo odjemalce, ki so stanovali na meji, oni so nesli naprej in oni prinesli nazaj. Za kilogram kave so hoteli imeti šest kilogramov masla. Največkrat pa smo morali vse skupaj pustiti, ker so bili vojaki. Kontrola je bila vedno tam, ni se smelo do meje. Kadar so šli mimo, tisti trenutek se je vrglo kaj čez. Velikokrat pa smo pustili samo pod mrežo, na dogovorjenem mestu, kadar je šla vojaška patrulja mimo, smo šli pobrat. Mi smo dali svoje, oni pa tisto, kar so pripravili. To se je dogajalo par let, dokler niso prišle prepustnice.
"Švercanje" postane nacionalni šport
Leto 1955 je prineslo Videmski sporazum, ki je obmejnemu prebivalstvu v 10-kilometrskem pasu s prepustnicami bistveno olajšal prehajanje meje ter uvedel kopenske in pomorske prometne povezave. Skoraj ob vsaki obmejni vasi je zrasel maloobmejni prehod, kjer so lahko mejo prehajali zgolj prebivalci obmejnega območja s prepustnicami. Na obeh straneh meje je bilo izdanih približno 250.000 prepustnic in "švercanje", ki je bilo prej privilegij zgolj t. i. dvolastnikov, je postalo "nacionalni šport" vseh prebivalcev ob meji.
Od sredine šestdesetih let se je kupna moč Jugoslovanov večala in nakupi v bližnji Italiji so postali vse bolj množični. Začel se je nakupovalni turizem in z njim je postalo tihotapljenje vedno bolj donosen posel. "Obmejni prebivalci so s prepustnicami imeli veliko prednost, ker so imeli Italijo na dosegu roke, videli so, kaj vse se da čez mejo dobiti, dogajalo se je tudi, da so stvari kupovali v Italiji in potem preprodajali po Sloveniji, kar je bil za marsikoga dodaten zaslužek," je dejal Bavčar.
V tem času "šverc" ni bil več omejen na osnovne dobrine, pač pa se je začelo na veliko tihotapiti potrošniške dobrine vseh vrst, tudi devize. Uporabljali so se pasovi s skrivnim žepom, votle pete pri čevljih, okvirji kolesa, ženske so skrivale stvari v modrčke, kamor moški cariniki niso smeli pogledati, denar so skrili tudi v pralni prašek. Zakaj devize? Ker si lahko s "švercanjem" mark ali dolarjev v Italijo, kjer si jih zamenjal v lire, ki si jih prinesel nazaj v Jugoslavijo in znova zamenjal, imel tudi 20-odstotni dobiček. Jugoslavija je imela rigidne fiksne tečaje, v Italiji pa je deloval prosti trg.
Težava ni bila v tem, da dobrin ne bi smeli odnesti čez mejo, pač pa v tem, da so bile količine neobdavčenega blaga zelo omejene. "Stvari so bile količinsko prepovedane, lahko si prenesel liter žganja, če si hotel prenesti dva litra, pa si moral enega dobro skriti," je poudaril Bavčar in dejal, da so se ljudje izogibali plačilu carine.
Hiše so se gradile z materialom iz Italije
Na veliko se je v Italiji kupoval tudi gradbeni material, ki ga je v Jugoslaviji ves čas primanjkovalo. "Kupovalo se je ploščice, celotna kopalniška oprema, zgodbe so res nore, saj si imel možnost čez mejo odnesti radiator, ki ima le toliko in toliko reber, če je bil večji, recimo osem reber, pa je bilo treba imeti dve prepustnici, da si prišel čez," je navedel primer birokratskih norosti iz časov socializma.
In oni so bili tam ves čas, ko smo delali na vrtu, sledili so nam in nas nadzorovali. Nič nam niso rekli, nič slabega nam niso storili. V intervalih, ko ni bilo teh vojakov - kaj je počel moj brat? Od te hiše tukaj do tamkajšnjega dvorišča je s fračo metal cigarete, zdravila, lističe svojim prijateljem, ki so ostali na drugi strani. Vem tudi, da je moja mama, ko je šla na vrt, s seboj nosila litrsko steklenico, napolnjeno s kavo, ki jo je pokrila s papirčkom, in zadnji del steklenice napolnila s tekočino. Tako da je na vprašanje družeta, kaj nosi, odgovorila: "Nesem kavo, ker grem delat na vrt." V resnici pa je bila kava v spodnjem delu steklenice v prahu.
Zahodni potrošniški izdelki, po katerih so v Jugoslaviji hrepeneli, so bile npr. kavbojke, superge, pornografske revije, alkoholne pijače, kalkulatorji, ročne ure, računalniške igrice, walkmani … "Veliko več zanimivih stvari je bilo v Italiji kot obratno," je povedal Bavčar. Za Italijane je bil sicer poleg osnovnih prehrambnih dobrin zanimiv še bencin, ki je bil v Jugoslaviji veliko cenejši, pa kakšen karibski rum in kubanske cigare, ki se jih v Italiji ni dalo kupiti. Zaradi gibanja neuvrščenih je namreč med Jugoslavijo in Kubo potekala trgovina.
"Neki gospod mi je dejal, da je v Jugoslavijo hodil kupovat gramofonske plošče, t. i. vinilke, s klasično glasbo iz vzhodne Evrope, ki v Italiji niso bile na voljo," je še dodal.
Pogled carinika proti pogledu tihotapca
Razstava skozi intervjuje združuje diametralno nasprotne poglede carinikov in miličnikov na mejnih prehodih na eni strani ter ljudi, ki so tihotapili čez mejo, tako z italijanske kot jugoslovanske strani. "Pogledi italijanskih in jugoslovanskih carinikov ter italijanskih in jugoslovanskih ljudi, ki so švercali čez mejo, se zelo razlikujejo, gre za štiri različne poglede," je Bavčar nadaljeval in dodal, da se osebne izkušnje ljudi zelo razlikujejo. "Nekdo, ki je imel težave na meji, bodisi da so ga pregledali, zasliševali ipd., bo rekel, da je bilo grozno, kdo drug pa bo rekel, da je bila to najbolj odprta meja na svetu," je pristavil. Veliko ljudi ima izjemno nostalgične spomine, a cariniki se spominjajo, koliko ljudi je na meji jokalo med zaslišanji, ker niso hoteli, da jim zasežejo blago.
"Jugoslovanski cariniki so bili večinoma z drugih koncev Jugoslavije, nekam do 70. let ni bilo nujno, da je carinik sploh znal slovensko, razlog je pragmatičen, saj ti cariniki tukaj niso imeli odnosa z domačini in je bilo možnosti, da bodo zamižali na eno oko, veliko manj," je navedel.
Prepovedana literatura
Jugoslovanski cariniki so morali poznati seznam ideološko sporne prepovedane literature, tudi določene številke časopisov, ki jih je bilo ob odkritju treba zaseči, saj je oblast sklenila, da gre za zapise, nevarne socializmu. "Večinoma je šlo za knjige Slovencev iz zamejstva, Kanade, Amerike, Argentine, pa tudi iz Italije, Trsta, npr. Boris Pahor, na razstavi prestavljamo dva zamejska časopisa Katoliški glas in Demokracija, ki so ju ljudje morali tihotapiti čez".
Kaj se je kupovalo? To se pozablja, kupovalo se je tudi verižice, ob krstih, za birme, konfete, recimo, konfetov ni bilo! Jaz sem kupoval, me ni sram priznati, sedaj bodo rekli, kakšen je, že v Trstu, se pravi konec 70., 80. let smo kupovali v Trstu ameriški Playboy, ki je bila super revija. Sedaj bodo rekli, zato ker ste gledali gole ženske, ja, tisto je bilo zraven. Ne, super intervjuji so bili notri, intervjuji s Henryjem Kissingerjem, ljudje, ki so pisali, so bili svetovnega formata. To smo švercali.
Poleg ideološko sporne literature, pri kateri so bili zelo strogi, je obstajal tudi seznam moralno spornih zapisov, med katere se je uvrščal fotoroman Grand hotel (1929) avtorice Vicki Baum, ki preveč "odkrito prikazuje kapitalistični sistem in njegov odnos do svobodne ljubezni", druga stvar pa so bile revije s pornografijo. Pri moralno sporni literaturi je bilo veliko odvisno od posameznega carinika, saj so prepoved pogosto ignorirali.
Samostojna Slovenija in konec "šverca"
Po podpisu Osimskih sporazumov leta 1975, ki so prinesli še bolj odprt dogovor glede obmejnega sodelovanja med Jugoslavijo in Italijo, je bilo tihotapljenje še lažje. Po osamosvojitvi Slovenije, ko so vse kapitalistične dobrine z zahoda začele prosto prihajati na police slovenskih trgovin, pa je bilo počasi "švercanja" vse manj in manj, z vstopom Slovenije v Evropsko unijo (EU) leta 2004 in v schengen leta 2007 pa je fizična meja, ki je razklala Goriško, padla in spet se lahko njeni prebivalci prosto sprehajajo sem ter tja brez kakršnih koli omejitev.
Simboličnega zidu med Goricama tako zdaj ni več. "Ograje ni več, a mislim, da bo še dolgo trajalo, preden bo to spet homogen prostor, res je, zdaj Italijani hodijo več na našo stran, mi pa na njihovo, a meja v glavah ostaja," je sklenil pogovor etnolog iz goriškega muzeja.
Projekt Muzej na meji
Tihotapski muzej na Pristavi je del širšega Projekta Muzej na meji, ki vključuje še tri lokacije – tri manjše muzejske zbirke ob slovensko-italijanski državni meji, in sicer Muzejsko zbirko Kolodvor v stavbi železniške postaje v Novi Gorici, Vojaški stražarski stolp v Vrtojbi in Muzejsko zbirko Miren v stavbi na pokopališču v Mirnu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje