Izmed 300 pesniških zbirk so letošnjo žirijo najbolj prepričale zbirke Repki Kristine Hočevar, Opuščanje vetra Petra Kolška, Otok, mesto in drugi Lucije Stupica, Rimska cesta Petra Semoliča in Kažipoti brezpotij Jožeta Snoja.

Žirijo sestavljajo Jelka Kernev Štrajn kot predsednica, Alenka Zor Simoniti in Milan Vincetič, zmagovalca pa bodo razglasili 25. avgusta na Veronikinih večerih na Starem gradu v Celju.
Predsednica žirije o nominirancih
Po besedah predsednice žirije Kernev Štrajnove prepozna bralec v zbirki Kristine Hočevar Repki, ki je izšla pri založbi ŠKUC, tako trpkost kot ironijo in globoko prizadetost, s katerimi se ponaša zbirka lirskih fragmentov z dramskimi in celo epskimi prvinami.

Stupičina zbirka Otok, mesto in drugi, ki je izšla pri Študentski založbi, na svojstven način tematizira pesniško potovanje skozi čase in kraje, potovanje, ki se vselej konča v prostoru vmes.

Zadnja Kolškova zbirka Opuščanje vetra (Litera) se ukvarja s problemom razmerja med življenjem, smrtjo in pesniškim prizadevanjem, vendar je ubesedena na tako nevsiljiv način, da bralca nehote pripravi, da podvomi o literarnoteoretskih orodjih, ki jih ima na voljo za interpretacijo.

V Rimski cesti (Cankarjeva založba) Peter Semolič še enkrat uspešno tematizira naveličanost, ki pa je v tej knjigi dobila izrazito baudelairovsko razsežnost. Pesnik bralca s samo njemu lastno pretanjeno pesniško držo prek opisovanja različnih vsakdanjih opravil in utrinkov nevsiljivo napotuje na branje med vrsticami.

Jože Snoj je v najnovejši zbirki Kažipoti brezpotij (Nova revija), kot piše predsednica žirije, z izrazito bivanjsko tematiko presegel samega sebe in s tem še marsikoga na slovenskem pesniškem prizorišču. Iz te knjige diha tako izjemno izčiščen odnos do besede, ki ga v najsodobnejši slovenski poeziji ne srečamo pogosto.

Nekoga moraš imeti rad
Letošnji dobitnik zlatnika poezije za življenjski pesniški opus, Ivan Minatti, je prvo pesniško zbirko S poti izdal leta 1947, v njej pa upesnjeval čas NOB-ja. Kot predstavnik intimistične, rahločutne, nežne poezije pa je s pesmijo razkrival stiske sodobnega človeka, njegovo resignacijo in melanholijo. Njegova najbolj znana pesem je verjetno Nekoga moraš imeti rad iz leta 1963, podpisal pa se je še pod pesniške zbirke Pa bo pomlad prišla (1955), Bolečina nedoživetega (1964, 1994), Ko bom tih in dober (1973), Pesmi (1980) in Prisluškujem tišini v sebi (1984).

Za svoje delo je prejel Prešernovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in Sovretovo nagrado. Kot dobitnik zlatnika poezije se bo avgusta pridružil dozdajšnjim nagrajencem, Cirilu Zlobcu, Tonetu Pavčku, Kajetanu Koviču in Miroslavu Košuti.

Dozdajšnji dobitniki nagrade
Veronikino nagrado, ki jo podeljuje Fit media, so do zdaj prejeli Iztok Osojnik, Aleš Šteger, Josip Osti, Ciril Zlobec in Marjan Strojan, Milan Jesih, Miklavž Komelj, Erika Vouk, Ivo Svetina, Ervin Fritz, Taja Kramberger, Tone Pavček in dvakrat nagrajeni Milan Dekleva.