John Malkovich v Just call me God: A dictator's final speech (Reci mi preprosto Bog: Zadnji govor nekega diktatorja) upodablja diktatorja v fiktivni državi. Foto: Elbphilharmonie / Jann Wilken
John Malkovich v Just call me God: A dictator's final speech (Reci mi preprosto Bog: Zadnji govor nekega diktatorja) upodablja diktatorja v fiktivni državi. Foto: Elbphilharmonie / Jann Wilken
Martin Haselböck
Predstavo na novih orglah prav tako nove hamburške filharmonije spremlja organist Martin Haselböck. Foto: Elbphilharmonie / Jann Wilken
John Malkovich
Scenarij in režijo predstave podpisuje Michael Sturminger. Foto: Elbphilharmonie / Jann Wilken

63-letni John Malkovich tako v Just call me God: A dictator's final speech (Reci mi preprosto Bog: Zadnji govor nekega diktatorja) upodablja diktatorja v fiktivni državi, ki je tik pred tem, da propade. Diktator se kljub temu seveda blodnjavo oklepa predstave o svoji enakosti z Bogom, četudi so njegovi nasprotniki tik za vogalom. V mukah svojega zatona se v glasbeni dvorani svoje palače znajde v družbi privlačne in uspešne novinarke Caroline Thomas (igra jo Sophie von Kessel) ter se z njo spusti v razpravo. "Reci mi preprosto Bog," ji odvrne na vprašanje, kako naj ga naslavlja.

Predstavo na novih orglah prav tako nove hamburške filharmonije spremlja organist Martin Haselböck. Scenarij in režija predstave, ki v sožitju gledališča in klasične glasbe secira mehanizme v ozadju tiranij, sta delo Dunajčana Michaela Sturmingerja. Uprizoritev vsebuje glasbo Johanna Sebastiana Bacha, Richarda Wagnerja, Franza Liszta, Olivierja Messiaena in Györgya Ligetija, za izbor in glasbeni koncept je poskrbel Haselböck, čigar nekaj glasbenih stvaritev je tudi mogoče slišati.

Predstava o diktatorju v "demokratični" dvorani
"Med vajami je bilo v dvorani mogoče slišati vse - tudi brez mikrofonov," je glede novogradnje povedal Malkovich in dodal, da bi lahko ta kombinacija posebne arhitekture in akustike, gledališča in glasbe porodila nove umetniške formate. Arhitekturo in akustiko velike dvorane v filharmoniji je označil za popoln odgovor na svojo vlogo. "Ta nova koncertna dvorana omogoča stvari, ki v prejšnjih koncertnih dvoranah niso bile mogoče," pa je povedal organist Haselböck, poroča DPA.

Postavitev koncertne dvorane pravzaprav temelji na enakosti, saj ni noben sedež oddaljen od odra več kot 30 metrov. Vsak gledalec ima jasen pogled na oder, ki je kot v amfiteatru v središču prostora, zaradi česar so vsi deležni iste kakovosti zvoka. "To je sijajno, da lahko ustvariš predstavo o diktatorju in vidiš, kako demokratičen je ta prostor," je še dodal Haselböck.

Od igranja samega sebe do upodobitve diktatorja
Dejstvo, da se na številnih delih sveta v politiko vrača avtoritarnost, ni za Malkovicha nič presenetljivega in tudi ne verjame, da bi lahko v bližnji prihodnosti upali na svet brez diktatur. "Bilo bi lepo, ampak dvomim." In ima Malkovich, ki je v preteklosti v filmu Biti John Malkovich torej igral že samega sebe, kaj skupnega z vlogo diktatorja? "Oblikujem svoja lastna oblačila," je odvrnil v smehu. "To so počeli tudi številni diktatorji." Ob tem se je skliceval na ekscentrične oprave nekdanjega libijskega diktatorja Gadafija.