"Tito je mrtev, le da tega še ne ve." To je nekje sredi sedemdesetih let »izjavil njegov medvojni soborec in poznejši jugoslovanski zunanji minister Koča Popović". (Božo Repe v članku Slovenci v osemdesetih letih (Zgodovinski časopis)). Ob tej Popovićevi izjavi bi lahko rekli 'k't pr' norcih'. V resnici pa gre za izjemno pronicljivo in večpomensko kritiko same psihopatologije jugoslovanske oblasti, ki se je do leta 1990 le še stopnjevala. Približno v času Popovićeve izjave, natančneje leta 1974, je svojo prvo službo izgubil Drago Jančar. Kot novinar je delal pri časopisu Večer in tedniku 7 dni, službo pa je izgubil zaradi knjižnega 'uvoza iz Avstrije'. V Slovenijo je prinesel prepovedano knjigo Branka Rozmana V Rogu ležimo pobiti. Obtožili so ga širjenja sovražne propagande in ga vrgli v zapor, kjer je začel pisati roman Galjot.
Dobrih deset let pozneje, kar je skoraj natančno sovpadlo tudi z desetletnico obračuna s partijskim 'liberalizmom', reformistično strujo v Zvezi komunistov, ki jo je pri nas najbolj poosebljal Stane Kavčič, so bili na oblasti še vedno Kavčičevi 'krvniki', stari 'hardlinerji'. Usihale so jim biološke moči in živeli so vpeti v že davno preživeto družbeno in kulturno situacijo, daleč pred študentskim kontrakulturnim gibanjem in še dlje od tedaj zelo aktivnega in politiziranega gibanja okoli punka in novih civilnodružbenih organizacij. In po Jugoslaviji je krožila šala o nekem vodilnem politiku, ki je na letališču svojega spremljevalca vprašal: »Ali mi od nekod prihajamo ali nekam gremo?« Spet bi lahko rekli 'k't pr' norcih'. In v tem obdobju zaostrovanja nacionalizma, očitne alienacije mladih od države in vedno bolj očitnem zaostajanju (predvsem gospodarskem) Jugoslavije za razvitim svetom je za zapoved še vedno veljalo geslo »tudi po Titu Tito«. 'K't pr' norcih'!
Med norci in 'norci' in s svojo lastno tesnobo
Prav med norce in med 'norce' je v tistem času, leta 1985, Drago Jančar z dramo Veliki briljantni valček umestil genialno kritiko družbenopolitičnega položaja poznega obdobja Jugoslavije. Kritiko, ki ni dobesedna, ampak 'zagrabi' bralca (gledalca), ko ga vrže v vzdušje tesnobe; in pa pritajene histerije. Pravzaprav je zadnja zapisana misel nekoliko zlagana. Besedila v celoti nisem prebrala nikoli. Velja pa ta opazka za uprizoritev režiserja Diega de Bree, ki je po septembrskem krstu v mariborski Drami zdaj na sporedu na največjem ljubljanskem dramskem odru. In verjetno predstava ne more biti nedobra, če samega sebe kdaj ujameš pri skoraj histeričnem smehu; pri smehu, ob katerem te zagrabi tesnoba zaradi zavedanja, da se v norem vrtincu stopnjevanja norosti lahko znajdeš tudi ti, ki se v tem trenutku še zdiš močan, trden, neobčutljiv, stabilen, normalen pač …, in zato neškodljiv. Oziroma neškodljiv, torej normalen.
Med norci in 'norci' in avtokratskimi megalomani
Histerija oblasti, ki niti sama več ne verjame sami sebi; ki več ne verjame v svojo pravico do oblasti, pa vendar vseeno mora verjeti vanjo. Ve za nujnost svojega sestopa; obenem pa tudi za nujnost preprečitve tega sestopa. Vse to vedo tudi vsi drugi. Zato se družba (prisilno) histerizira. Tudi tisti, ki v končnem obratu po sesutju te strukture ustvarijo novo oblastno strukturo, so histerizirani. Včasih se to pokaže veliko pozneje … Včasih seveda v povsem drugačnih ideoloških perverzijah. Poglejmo si le en s Srbijo povezan primer. Agitacijo povsem v liniji 'tistih, ki na letališču ne vedo, ali prihajajo ali gredo', ki jo je izvajal na začetku osemdesetih eden prvoborcev proti vsaki sapi reformizma, Hrvat Stipe Šuvar, so spremembam naklonjeni srbski literati 'obkladali' z domiselnimi izrazi kot: 'cvetje zla s književne desnice', 'indeks prepovedanih avtorjev', 'kladivo za čarovnice', 'ideološki herbarij', … No, veliko teh istih naprednih avtorjev se je že kmalu pridružilo Miloševićevemu ultranacionalizmu in šovinizmu. V drugih republikah je tudi prihajalo do deviacij, četudi v poudarkih zelo raznorodnih.
Med norci in 'norci' in zarotniki
Vso to dejansko norišnico je na odru uspelo skupaj z izvrstnimi igralci poustvariti Diegu de Brei. Gregor Baković kot shizofreni nerealizirani kirurg in v svoji zakompleksanosti popolnoma zapiti direktor norišnice, ki ni kos svojemu položaju, a niti ne pomisli na odstop, ko pa ga odstrani megalomanski in res popolnoma nori, nasilni in megalomanski bolničar (res noro dobri Vlado Novak), pa to skoraj nemo sprejme kot že realizirano dejstvo. Oblast kot nekaj naključnega. 'K't pr' norcih'! (Prisilno) histerizacijo ljudstva spremljamo v preobrazbi sprva docela normalnega (tudi dokaj normalno pijanskega) zgodovinarja v njegov (vsiljeni) alter ego, poljskega vstajnika iz revolucionarnih tridesetih let 19. stoletja Drohoyovskega (Vladimir Vlaškalić). Sicer je pri zgodovinarju sumljivo že to, da je intelektualec; da pa raziskuje zgodovinsko docela nesignifikantnega poljskega vstajnika, ki je umrl v mukah tistega, ki ga pri živem telesu žrejo črvi, je pa sploh nepojmljivo za nekoga 'normalnega'. Če si domišljaš, da si Napoleon; to gre. Anonimni Drohoyovski. Nikakor. To je zarota!
Med norci in 'norci' in s svojim smehom
Histerično oblast trde linije sijajno predstavi izvedenec za metafore, kot je Jančar neprekosljivo duhovito poimenoval 'špiclje' in policaje. Tiste, ki so v vsakem neobičajnem in ne najbolj preprostem izreku že videli zametek zarote, je personificiral Tadej Toš. K izjemni prepričljivosti mu je verjetno pomagalo ne le že preverjeno mojstrsko prehajanje iz značaja v značaj, ampak tudi njegov izredni dar za inteligentno in precizno politično satiro. In nenazadnje, čeprav je vloga majhna, postavi neko ključno piko na I celotni nori kompoziciji, ki se pravzaprav skozi predstavo zdi kot sosledje permutacij kakšne slike Hieronima Boscha.
Ta zadnja vloga je pripadla Alojzu Svetetu. Ko na začetku v ozadju odra zagledaš Savla Pavla, skoraj nemo figuro, odeto v kuto, s privezano črno ruti, z rožnim vencem in majhno Biblijo v rokah, pa z brueghlovskim obrazom kvišku zavitih oči in zevajočih ust …, se nasmejiš. Nasmejiš se še večkrat. Na začetku je smeh spontan, iskren. Preprost. Proti koncu predstave, skozi pričevanje izrazom neusmiljenega institucionalnega nasilja, pod katerim naj klone svobodni duh, se ob smehu počutiš vedno bolj neprijetno; skoraj te boli; te postane malo strah ob zavedanju, da lahko zgodovinar alias Drohoyovski hitro postaneš tudi sam. Skoraj postaneš histeričen. Ne, to ne more biti nedobra predstava. In ni neaktualna, četudi je danes oblast razpršena, neodločna in omahljiva, na videz celo permisivna. Še vedno velja: k't pr' norcih!
Med norci in 'norci' – še vedno
Poglejmo samo nekaj arbitrarno izbranih dejstev. Hiperprodukcija univerzitetno izobraženih ljudi, za katere ni delovnih mest, in obenem zaradi nižanja kriterijev tudi razmah polizobrazbe. Slavljenje 'demokratičnih potencialov spletnih' medijev in svobode izražanja na svetovnem spletu, ki pa je vedno bolj zvedeno na anonimnost spletnih komentatorjev, med katerimi je mnogo 'partijskih' plačancev, mentalitetno in funkcionalno sorodnih nekdanjim špicljem. Razglašanje humanosti novodobnega preciznega orožja, ki je obenem vrhunec perverzije vojskovanja, ko nekdo iz varne razdalje na podlagi podatkov, ki jih pridobi brezpilotno letalo, kot udeležene spletne računalniške igrice povzroči neobhodno kolateralno škodo več tisoč kilometrov stran. Gre domov, se zlekne v naslanjač. Rada bi ga videla, recimo, na polju bitke narodov pri Leipzigu; ali v grozi uličnega vojskovanja mož na mož v Stalingradu … V vsem tem sodelujemo vsi mi. In, ja, še vedno velja 'k't' pr' norcih'. A se tega (pogosto) zavemo šele ob soočenju z nečim, podobnim Velikemu briljantnemu valčku. Pravzaprav bi morali sindikati in druge nevladne organizacije poleg poziva na proteste izdati tudi poziv k ogledu (ali branju) te drame.