Aristofan je s komedijo o ženskah, katerih želja po miru med sosedskima država je tako močna, da svojim moškim odrečejo kakršen koli seksualni užitek (kar je pravzaprav nemogoč upor), brezsramno sramotil, se posmehoval in bil že skoraj grob, je pa izpostavil večno željo po miru ter moč žensk, ki so imele v antični Grčiji mesto le za ognjiščem. Prav zato se zdi odločitev Roze, da prestavi besedilo v sodobni čas, natančneje v divja 60. leta prejšnjega stoletja, logična. Gre za čas, ko so svet pretresale takšne in drugačne revolucije – od seksualne do rastočega feminizma, ki je ženskam prinesel potrebno samozavest, samostojnost. Obenem pa to obdobje omogoča krasno izhodišče za kričavo "kičavost", ki jo je režiserka Mateja Koležnik skladno z žanrom popmuzikala namenila Lizistrati, tokrat postavljeni v televizijski studio, od koder je dandanes mogoče imeti vse niti v rokah – kar se pri stavki žensk izkaže za zelo prikladno.
In prav ta kičavost – neskromna pisana kostumografija Alana Hranitelja, lahkotno premična scena Marka Japlja – je že tako kričava, da bi pravzaprav z lahkoto prevpila igralce, če je ne bi ti sprejeli in sledili režiserkini zamisli o podobi sanremskega festivala, na katerem se vse sveti in teče kot namazano, in če se koreografija (Matija Ferlin), ki povzema tipične gibe obdobja, ter glasba z njo ne bi skladali. Coco Mosquito v prepoznavnem slogu, retro popu kot ga že poznamo z njegove strani, prispeva ključno noto tega redizajna 60. let, škoda je le, da je, vsaj na premieri, glasba na odru prisotnih glasbenikov pod vodstvom Jožeta Šaleja pogosto prevpila pevce in tako ni bilo mogoče razumeti besedila, ki pa je v muzikalu pogosto ključnega pomena. Ne glede na to pa predstava teče kot gladko podmazan TV-šov, v katerem izstopajo predvsem Jette Ostan Vejrup kot naslovna junakinja, Gregor Čušin kot mali-veliki general, med stavkajočimi ženskami pa velja omeniti pevski prispevek Anje Drnovšek, čeprav igralska ekipa deluje usklajeno in prav vsak k celoti prispeva svoj delež.
Posodobljena verzija Lizistrate v režiji Koležnikove in dramaturgiji Ire Ratej ohranja komični ton – za kar je vsekakor zaslužna duhovita Rozova prepesnitev –, vendar pa k temu dodaja premislek o politiki in njenih akterjih. Z ženskami, ki posežejo v bitko med državama Leponijo in Krasonijo (imeni vsekakor nista zgolj naključje), se tako mimogrede in brez večjih poglabljanj dotaknejo tudi osamosvojitve žensk, v katerih pa pravzaprav ni tistega feminističnega duha iz 60. let (takšna je pravzaprav samo Limeta v podobi Tanje Dimitrievske), ampak je že bolj postfeminističen, ko se ženske zavedajo, da so moški moški in ženske ženske in da je njihova feminilnost njihovo orožje. To nas privede do obrnjenega zaključka; Aristofan je svoje ženske poslal nazaj za štedilnik, Roza pa jih pošlje v parlament, kjer nekdanji prvi dami prevzameta vodstvi svojih držav. In se izkažeta za taki, kot sta bila njuna moža; Spodnja Kopriva, tista mala mlaka med državama, ostaja jabolko spora. Tako so torej vsi politiki ne glede na spol enaki, stereotipno prepričanje, da naj bi bile ženske bolj mehke vodje, takšne, ki bi (po)skrbele za mir in blagostanje, pa se gladko razblini. Stavkovna odtegnitev se zdaj lahko premakne na drugo stran, čeprav kakšnega pravega efekta – ki bi pripeljal k boljši politiki – ne bo.