Te dni je 27-letni Polunin, ki ga označujejo za največjega plesalca svoje generacije, spet redni gost britanskih medijev, saj vestno opravlja promocijske dejavnosti, povezane s premiero dokumentarnega filma o njegovi življenjski in poklicni poti, vzponu in padcu, naslovljenega preprosto Plesalec. V nekem pogovoru je tako razkril ozadje njegovega odhoda iz slovitega plesnega ansambla v Covent Gardnu, povedal je, da se je počutil "pretentanega": upal je, da bo lahko zaslužil dovolj denarja, da bi združil razbito družino in izživel svojo ustvarjalnost, namesto tega pa je moral "živeti kot otrok", ki si ni mogel privoščiti niti večerje v pregrešno dragi metropoli, velik del ansambla pa naj bi bil nanj ljubosumen in ga je omejeval v želji, da bi plesal tudi zunaj okostenelih okvirov klasičnega baleta.

Polunin, ki je pri 19 postal najmlajši plesalec v zgodovini Kraljevega baleta, se je rodil v Ukrajini materi Galini in očetu Vladimirju. Najprej se je ukvarjal z gimnastiko, nato pa so opazili njegov potencial in preusmeril se je v balet, kmalu je bil že pod okriljem Koreografskega inštituta v Kijevu. Da bi lahko plačala šolnino, sta njegov oče in babica delala v tujini, s trebuhom za kruhom sta odšla vsak v svojo državo, mama pa je ostala s Sergejem. Pri 13 je prišel v London na prestižno šolo Kraljevega baleta, in to sam, znal ni niti besedice angleško. Njegova starša sta se razšla.

Upal je, da bo s plesom zaslužil dovolj denarja, da bi spet združil družino, a je bilo razočaranje, ko je ugotovil, da se to ne bo zgodilo, preveliko. Družine tako rekoč ni imel več, na mamo je bil jezen, ker je bil prepričan, da mu je prav ona vsilila kariero, ki si je morda sam sploh ne bi želel. Leta 2012, pri 21, je odkorakal z vaj in povedal, da se v službo ne misli vrniti, nameraval je obesiti balet na klin. V tabloidih na Otoku se je veliko pisalo o njegovem divjem življenjskem slogu in uživanju kokaina, sam je vse skupaj podžigal s tviti o "hitrem življenju in mladi smrti".

Zgolj surovi talent ni dovolj
V filmu, ki so ga premierno predvajali prejšnji teden, želi Steven Cantor osvetliti ozadje vzpona in padca baletnika, ki je bil v medijih prikazan kot nevljuden, len in zmeden mladenič, ki mu je slava stopila v glavo, v ozadju pa so se skrivali žalostna življenjska zgodba in demoni, ki ga niso in niso pustili pri miru. Hkrati pa je, kot pišejo pri Guardianu, Plesalec dokaz, da zgolj surovi talent, ki ga je imel v zibko položenega Polunin - že pred vstopom v najstniška leta je prekašal številne veliko starejše plesalce -, ni dovolj za uspešno kariero.

Po odhodu iz Londona se je Polunin preselil v Moskvo in v baletu Stanislavski začasno ali vsaj na videz spet našel samega sebe, a se kmalu spet znašel v vrtincu "špricanja" vaj in predstav in se odločil za nov izziv: Hollywood - posnel je vohunski triler Rdeča puščica z Jennifer Lawrence in ima vlogo v prihajajoči adaptaciji Umora na Orient ekspresu v režiji Kennetha Branagha. Kmalu bo upodobil velikega plesalca Rudolfa Nurejeva v filmu Bela vrana v režiji Ralpha Fiennesa po knjigi Julie Kavanagh. Odskočna deska za igralsko kariero je bil video za Hozierjev komad Take Me to Church, ki ga je leta 2015 posnel David LaChapelle in je z milijoni ogledov "zlomil splet", takrat ga je Polunin opisal kot svoje slovo od plesa. A baletu kljub vsemu ni mogel obrniti hrbta, saj kot pravi: "Nekaj me zadržuje, nečesa še nisem dokončal."

Zadnje čase veliko nastopa v Rusiji, preusmeril se je v sodobni ples in je v resnem razmerju s kolegico, baletno zvezdnico Natalio Osipovo, ki ji pripisuje zasluge za to, da se je ustalil in spet vzljubil balet, da je spet našel samozavest in bo v Londonu, kjer v Kraljevem baletu pleše ona, skoraj vzporedno s premiero Plesalca, predstavil svoj avtorski Projekt Polunin. Zdaj se svoje odločitve, da odide iz ene najuglednejših baletnih hiš na svetu, spominja: "Res je, da sem bil po tem malce izgubljen. A to je bilo zato, ker nisem imel mentorstva, odrasel sem v sistemu, v katerem se nikoli nisem mogel odločati sam. Imel sem ene slabe vaje in to je bilo to. Popolna svoboda." Njegov ton je spravljiv in priznava, da je šola zanj dobro poskrbela, da pa je bil sam nesrečen in tega ni znal izraziti.

Zdaj upa, da bo predvsem njegov plesni projekt plesalcem pomagal, da se bolje spopadejo s tesnobo in preprečijo izgorelost. Poudaril je, da takšne težave obstajajo tudi v drugih baletnih ansamblih, in dodal: "Razočaran sem bil nad ljudmi. Ni šlo za ekipo. Baletni svet je tako tekmovalen, a brez razloga. To ni šport. Umetnost je. Ni zmagovalcev." Prepričan pa je, da bi morali tudi plesalcem dodeliti agente - tako kot jih imajo poklicni nogometaši, pa tudi izvajalci v zabavni industriji -, ki bi mlade talente vodili v pravo smer in zastopali njihove (finančne) interese.

Preden je odšel iz Londona, se je znašel na zelo nizki točki, se spominja. Tako v filmu Plesalec, ki ga je videl kot svoje slovo iz plesnega sveta, nato pa so se stvari obrnile drugače, v nekem posnetku iz zaodrja, vidno izčrpan in brez volje, pove: "Vsak dan upam, da se bom poškodoval in ne bom mogel več plesati."