Izhodišče predstave je pesem Dragotina Ketteja Melanholične misli, v kateri je opis moškega, ki se z žalostjo in bridkostjo v srcu sprehodi skozi temen gozd. Foto: Zavod Bunker
Izhodišče predstave je pesem Dragotina Ketteja Melanholične misli, v kateri je opis moškega, ki se z žalostjo in bridkostjo v srcu sprehodi skozi temen gozd. Foto: Zavod Bunker

Potočan v Črnem petku skozi lirično simbiozo glasbe, giba in petja ter simboliko vrvi gradi metafizične slike v zraku, ki prinašajo levitacijo odrešitve in nadrealističen pogled navzdol, na malega človeka.

Moški nagovori drevo zelenečih vej
Izhodišče predstave je pesem Dragotina Ketteja Melanholične misli, v kateri je opis moškega, ki se z žalostjo in bridkostjo v srcu sprehodi skozi temen gozd. Moški nagovori drevo zelenečih vej in ga povpraša, ali ima prijatelje, to pa odgovori, da jih ima, kolikor je listov zelenih. Osamljeni moški drevo poprosi, naj bo njegov prijatelj, drevo ga vzame k sebi, pesem pa se sklene z verzom: "Zdaj visi na veji tam."

Skrajna gesta odrešitve
Čeprav Kettejeva pesem odpira temo samomora, je Potočan za današnji Dnevnik pojasnil, da se predstava s tem neposredno ne ukvarja: "Prej bi rekel, da poskušamo obuditi določena čustvena stanja, kot so osamljenost, otožnost ali potrtost; razmišljamo tudi o možnosti pomiritve posameznika s seboj in svetom. Seveda pa se lahko ta pomiritev podobno kot v Kettejevi pesmi izteče tudi v neki skrajni gesti odrešitve."

Poleg Potočana bosta na odru tudi člana dua Silence Primož Hladnik in Boris Benko. Dramaturgijo predstave, ki je nastala pod okriljem zavoda Vitkar, podpisuje Andreja Kopač.

Vabljeni k branju celotne Kettejeve pesmi. Vir: Wikivir


Dragotin Kette
Melanholične misli

Skozi gozd je šel,
skozi temen gozd —
v srcu žalost in bridkost.
Vprašal je drevo
zelenečih vej:
"Imaš li drugóv, povej!«

Reko je drevo:
»Imam, imam jih, kot je listov zélenih.
Če se veselim, veselijo se, z mano žalostijo se!"

In dejal je: "Glej,
jaz pa sam s seboj ...
Bodi ti prijatelj moj!"

Zašumelo je
in se znižalo
in se mu približalo ...
Vzelo k sebi ga,
in nič več ni sam ...
Zdaj visi na veji tam.