S svojim pristopom tako v popolnosti udejanjajo Etchellsov kuratorski koncept letošnjega Exodosa, ki bi ga lahko označili kot preprostost (enostavne, vsakdanje stvari in minimalna sredstva), ki vodi v kompleksnost kot še vedno odprto strukturo, ki gledalca vključi v prebiranje videnega skozi nove načine povezovanja podob, predmetov in dejanj ter njihovih pomenov.

Podobe iz spominov med dvema kulturama
Kolektiv Urnamo – Wamidh Al Ameri, Wathiq Al Ameri in Ali Al Fatlawi, trije prijatelji iz otroštva, ki so pred leti prebegnili iz Sadamovega Iraka, danes pa delujejo v Švici – so se na Exodosu predstavili z uprizoritvama Meja (Border) in Pričakovanje (Expectation). Njihovo delo zaznamuje posebna metoda dela z ustvarjanjem vizualnih podob. Predstave potekajo brez besed in nikoli niso popolnoma enake. Tematiko 35 minut odrskega dogajanja določa naslov, ki je poleg predmetov edina konkretna iztočnica za gledalčevo razumevanje. Umetniki si ogledajo tudi prostor, v katerem bo uprizoritev, nato pa tik pred njo dokončno izberejo material, ki ga bodo tisti večer uporabili. Osredotočajo se na podobe tukaj in zdaj, ki izhajajo iz njihovih osebnih izkušenj, spominov, pogledov, njihovega razumevanja in prebiranja sveta in ljudi, običajno v kontekstu med dvema kulturama – iraške in evropske. Podobe gradijo s pomočjo številnih predmetov, ki na odru že so, z njihovim premikanjem ali uporabo, brez ubesedovanja ali razlage dejanj.

Kaj gledalec "vidi", je odvisno od njega samega
Plastični vojaki-igračke, vrtnice, stol, vrvice, možnar, glina, miza, blazina in podobno so predmeti, ki se razkazujejo takšni, kot so, a v kombinacijah z drugimi in glede na mesto, ki ga zasedajo v posamezni podobi – izvajalčevi osebni zgodbi – spremenijo svojo vlogo v skupni sliki in občutju, ki ga ta vzbuja. Kaj zares vidimo, je odvisno od posameznega gledalca, njegovega asociativnega povezovanja z uporabljenimi predmeti in posameznimi gestami, ki v njem zbudijo lastni spomin. Posamezen izvajalec gradi svoje lastne podobe, ki včasih zanimivo sovpadejo s podobo drugega izvajalca, s fizičnim vstopanjem v prostor drugega ali prek pomenske povezave, ki jo vzpostavljajo predmeti. Podoba, ki si jo iz videnega zgradi gledalec, namreč izhaja iz njegovega lastnega okvirja, kadriranja, s katerim zaobjame morda zgolj manipuliranje predmetov enega izvajalca, morda podobo dveh izvajalcev ali kader izpelje iz kombinacije teh nerazmejenih podob.

Nejasne podobe kot priložnost za meditativno prepuščanje lastnemu toku
Gledalec nenehno prestavlja okvire lastne pozornosti, skozi katere ujame različne podobe, prehaja v razbiranju teh podob, saj lahko že z malim premikom enega predmeta ta dobi drugačno vlogo v celotni sliki, spominu, izkušnji ali s spreminjanjem uporabe variira svoj pomen in spreminja skupno podobo. "Podobe, trenutki, spreminjanje, izginevanje iz prostora in ostajanje v spominu" so pojmi, ki označujejo edinstven pristop skupine Urnamo, neke vrste prevajanje lastnih spominov v vizualne podobe, dane na voljo gledalcem, ki se lahko z njimi povežejo preko lastnih spominov in občutij. K temu verjetno spodbuja tudi neka mera zmedenosti, saj so vizualne podobe, ki jih gledalec kadrira po lastni volji, ali uprizoritev kot celotna vizualna, spremenljiva se podoba na odru, nejasna, meglena informacija, ki je v popolnosti ne moremo razložiti. To mora gledalec sprejeti, če se ne želi zgolj spraševati, kaj naj bi videno pomenilo; dela skupine Urnamo namreč omogočajo asociativno povezovanje prek občutij, ne z intelektom, ampak skorajda meditativno prepuščanje lastnim spominom in nezavednemu, ki se lahko vežejo na videno le ob aktivni desni hemisferi možgan.

Uprizoritev, ki je morda za evropskega gledalca poseben izziv, da se v takšno "branje" lahko potopi in sprejme izredno odprtost ponujenega kot možnost za lasten tok sanj. In uprizoritev, ki je tako kot vse življenjske podobe podvržena nepričakovanim in nepredvidljivim okoliščinam – sedanjemu trenutku, ki lahko tik pred uprizoritvijo izbrani material posameznega izvajalca pripelje do plastenja fluidnosti in zanimivega srečevanja različnih podob ter njihovih pomenov ali nasprotno, v nesrečno monotonost, zaprtost in nedostopnost podob.

Fascinacija s predmeti okoli nas
Clément Layes vzpostavlja do predmetov popolnoma drugačen pristop, poudarek namreč iz antropocentričnega pogleda osebne izkušnje prenaša na odnos med človekom in predmeti. Predmetov ne uporablja za predstavitev svojih občutij ali misli, ampak prevprašuje njihovo identiteto, mesto, funkcijo in pomen. Ker pa to vedno pripisujejo ljudje, nas konec koncev vrne k nam samim. Uprizoritev Stvari okrog nas se začne tam, kjer se je končala njegova predstava Allege, s katero je v Plesnem teatru Ljubljana gostoval v okviru festivala Plesna Vesna mreže Aerowaves leta 2011, in nadaljuje Layesovo fascinacijo s pomeni in statusom predmetov, ki nas vsak dan obkrožajo.

Kako nas premikajo predmeti?
Plastenka, napolnjena z peskom, ki se siplje skozi luknjo na dnu, kozarec, papir, miza in stol, ki nenehno razpadata, papirna vreča, razpadajoča metla, lopata, vedro in drugi predmeti v vrtincu premikanja in iskanja svojega možnega mesta in funkcije drsijo od ene vloge do druge in premikajo naše razumevanje teh predmetov ter odnos do njih. Kako uporabljamo predmete in kako predmeti določajo naša dejanja? Kako jih lahko razumemo ali uporabimo drugače, kot smo vajeni? Kako nas premikajo in določajo naše življenje? Ko papir lahko postane prazen list, časopis ali pogodba, ko se razpadajoča metla reciklira v ščetko in lopato, nas posrka v relativnost našega poimenovanja in uporabe stvari. Tempo, v katerem predmeti razpadajo, se ponovno sestavljajo, premeščajo lastno vlogo v zapletenem okolju materialne nasičenosti, je neustavljiv, koreografija s poudarkom na predmetih, ki vabi v srečanje in izziva izvajalčev um, spominja na cirkuške umetnosti, v katerih se je Layes tudi izpopolnjeval.

Slačenje običajnih pomenov
Izvajalca uporabljata predmete v popolni zmešnjavi in podirata naše udobno, vajeno življenje in odnos do predmetov ter do lastnih kategorij jezikovnega označevanja in razumevanja sveta okoli sebe. S fizično koreografijo in jezikovno igro označevanja predmetov, njihovih premikanj, kombinacij in začasnih struktur slačita s predmetov njihov običajni pomen. Manipulirani predmeti hitro izgubijo svoj smisel, podobno kot beseda, ki jo tolikokrat ponovimo, dokler ne izgubi pomena. Tudi jezik kot označevalec izgubi svojo referenco na predmet, izgubi stik s stvarjo, na katero se nanaša. Ravno ta odtujitev morda omogoča nov začetek, redefiniranje vzpostavljenih kategorij.

Objekt vstopi v dialog s plesalcem kot predmet, ki ni več nujno to, kakor ga običajno razumemo. Skoraj do popolnega razdejanja in izginotja "uporabne" materialnosti v pesek kot glavno orodje drugega dela uprizoritve, ki si izposoja budistične simbole urejanja zenovskega vrtička, risanja mandal z velikimi metlami in barvnim peskom, usklajenega krožnega gibanja po krožnicah večnosti in cikličnosti. Dokler se ne vrne jezik, v poskusu primernega označevanja, povezovanja z znanim z izkušnjo novega, neznanega teritorija. Ta duhovita in za detajle v okolici subtilna uprizoritev nas tako od predmetov v končnem le vrnejo k nam samim, k vprašanju, kako zaznavamo in razumemo predmete in dogodke okoli nas, kako se povezujemo z okoljem, kako ga označujemo, kako si ga zamišljamo in si ga prisvajamo.