sko Ameriko v teh dneh spet prežema estetika Tomaža Pandurja. Ko so leta 1990 doživeli Šeherezado, se je stkalo nepretrgano nitje – od Mehike do Kolumbije. Tudi posthumno je še vedno čvrsto.

Kolumbijski časopis El Tiempo napoveduje 16. FITB – Iberoameriški gledališki festival, enega največjih za uprizoritvene umetnosti – s fotografijo iz predstave Simfonija otožnih pesmi in ob tem predstavlja hommage Tomažu Pandurju. To bo že četrti v špansko govorečem delu sveta; po lanskem Madridu zdaj še Ciudad de Mexico, Guadalajara in Bogota.

Agentka Lucia Bevia Crespo iz madridske produkcijske hiše Iberarte kolumbijsko gostovanje še posebej poudarja: "Ko smo izgubili Tomaža, smo vedeli, da se moramo vrniti na ta bienalni festival, da ga počastimo na odru, na katerem se je poslovil s Faustom." Pa Šeherezada, Božanska komedija, Kaligula, Medeja, Barok, Sto minut; Simfonija otožnih pesmi ljubljanskega baletnega ansambla bo osma Pandurjeva predstava festivala. "Mislim, da se Latinsko Ameriko najbolj občuti v Mehiki in Kolumbiji. In mislim, da je imel Tomaž v sebi to isto energijo," Crespova pojasni navezanost tukajšnje umetniške scene in občinstva na njegovo delo.

Gostovanje se je začelo v mestnem gledališču Ciudada de Mexica na večer počastitve 100. obletnice stavbe – prvotno se je imenovala po operni divi, pobudnici gradnje Esperanzi Iris, ki je v gledališču tudi živela, ga inavgurirala ob prisotnosti mehiškega predsednika in celo med mehiško vojno privabljala mednarodne goste, kot sta Enrice Caruso in Anna Pavlova. Leta 1976 je gledališče prešlo pod mestno oblast in postalo eno najbolj živahnih kulturnih vrelišč spomeniško zaščitenega dela prestolnice.

Oder je s svojim 4-odstotnim naklonom predstavljal izziv za baletnike, z izzivom pa se sooča tudi tehnični del ansambla: scenografijo sedmih lesenih panelov, ki jo izdelajo domačini, lahko upravljalo le z ročnimi vleki in ob pomoči tukajšnjega osebja, zato gre tudi za tehnično sožitje ekip.

Po izjemno toplem sprejemu prvih dveh baletnih večerov, ko si je simfonijo ob direktorjih različnih mehiških festivalov ogledal minister za kulturo mestne občine Eduardo Vazquez, je sledila ena najsodobnejših mehiških gledaliških dvoran – v Centru performativnih umetnosti v Guadalajari. Gre za ambiciozen projekt Univerze v Guadalajari, institucije z več kot 200-letno tradicijo (izobražuje okoli 200 tisoč študentov v devetih regijah pokrajine Jalisco in zanjo velja, da si umetniškega, kulturnega življenja na mehiškem Zahodu brez nje ni mogoče zamisliti).

Največjo dvorano v Centru so odprli lani s koncertom Placida Dominga, drugo največjo pa s Faustom v izvedbi ljubljanske Drame. Načrt za večnamenski kulturni kompleks, ki se poleg štirih odrov postavlja še z odrom na prostem, kinodvorano, knjižnico, galerijo, pravkar gradijo domove za študente in muzej, je bil izdelan v devetdesetih. Na hodnikih Centra so tudi trenutki Pandurjevih predstav, ujeti v fotografije Aljoše Rebolja.

In dva večera so tu ujeli trenutke simfonije otožnosti. Znova z ovacijami; po predstavah pa si lahko ujel pogovore o mehkobi, milini protagonistov Kente Yamamota in Giorgie Vailati, o subtilnosti in čvrstosti interpretacije celotnega ljubljanskega baletnega ansambla (Petar Đorčevski, Lukas Zuschlag, Richél Wieles, Filippo Jorio, Hugo Mbeng, Owen Lane, Rita Pollacchi, Tjaša Kmetec, Ana Klašnja, Marin Ino, Chie Kato, Elli Purkunen). "Želela sem, da ansambel doživi, kar sem sama, ko sem delala s Tomažem, zato sem ga pred tremi leti povabila, da bi za našo hišo ustvaril novo kreacijo," pojasni vodja ljubljanskega baleta Sanja Nešković Peršin. "Po nenadni smrti in s pomočjo sestre Livije ter koreografa Ronalda Savkovića pa smo se odločili, da prenesemo Tomažev balet iz Berlina."

Simfonijo otožnih pesmi je postavil za berlinski Državni balet leta 2010, nosilno vlogo pa je odplesal Vladimir Malakhov. "Izhajaš iz predispozicije ansambla, s katerim delaš, ne gre za kopiranje, je način prenašanja baletov, ki so stalnica v plesnem miljeju," študentom umetniških smeri guadalajarske univerze pojasnil koreograf obeh postavitev Ronald Savković.

Dramaturginja in solibretistka Livija Pandur pa je dodala finalni prizor kot poklon bratu. Izguba Tomaža Pandurja se tako sooči z izgubo, ki jo je doživel poljski skladatelj Henryk Mikołaj Górecki in jo "ubesedil" v Tretji simfoniji.

Na predstavitvi Pandurjevega opusa študentom je eden izmed njih vprašal Livijo, kako se sama sooča s tem ... Na odru Teatra Mayor se bo danes s tem pred predstavo soočilo tudi občinstvo – na odru, na katerem se je pred dvema letoma Tomaž Pandur nevede poslovil od kolumbijskega občinstva, namreč pripravljajo posthumno zahvalo, ne slovo. Ker ga imajo (še vedno) za svojega.