V MGL-ju so kot drugo predstavo letošnje sezone, ki se konceptualno posveča 20. stoletju kot stoletju vojn s poudarkom na stoti obletnici 1. svetovne vojne, izbrali dramatizacijo slovitega češkega pisatelja in humorista Jaroslava Haška Švejk. Med množico dramatizacij, nastalih po tem romanu, sta vodji MGL-ja Barbara Hieng Samobor in Gledališča Koper Katja Pegan izbrali dramatizacijo irskega avtorja Colina Teevana, ki prigodične doživljaje dobrega vojaka Švejka postavi v okvir pripovedovalcev Fusnote in One-man benda, kar v dramatizacijo vnese prvine kabareta. Režiser Jaka Ivanc in dramaturginja Ira Ratej sta v besedilo vnesla kar nekaj strukturnih rezov; strnila sta besedilo, izpostavila emocionalne dele, z vključitvijo pisem vojakov s soške fronte pa v komedijo vnesla tudi nekaj tragike. Značaj One-man band sta spremenila v nov značaj Gloria Mundi, ki dodatno okrepi kabaretno nagnjenje komedije, obenem pa razdrobljeno naravo romaneskne pripovedi (dramatizacija črpa iz prvega romana) in posledično tudi dramatizacije poveže v celoto.

Gloria Mundi (Uroš Smolej) je kot opazovalec postavljen na rob odra, od koder mu je dano videti vse – torej vsak premik tega malega človeka Švejka –, obenem pa z enostavnim rekvizitom, leseno letvijo, na kateri piše Gloria Mundi, soustvarja odrsko dogajanje (npr. pok pištole). Ivanc, ki je z Barbaro Stupico tudi scenograf, celotno uprizoritev s preprostimi, pa vendar učinkovitimi, odrskimi rešitvami gladko izpelje; pri čemer ritem določajo tudi glasbeni (Davor Hercog) in koreografski (Dejan Srhoj) vložki, navdahnjeni v zgodovinskem času predloge, ki je obenem tudi čas celotne uprizoritve, s kostumi Lea Kulaša vred. Ivanc namreč Švejka ne želi postavljati v sodoben čas oziroma se zdi vsakršna aktualizacija nepotrebna, saj je dobro naperjena Haškova satirična ost v vojaški aparat jasno prepoznavna še danes.

Švejk pa ob tem ostaja dobri, stari optimist, ki ga Lotos Vincenc Šparovec upodobi z večnim nasmeškom in nekoliko otroškim pogledom, za katerim pa se le skriva nekaj več kot tista "deklarirana bebavost". Hkrati pa s svojo odkritosrčnostjo in vedno pripravljeno anekdoto ob pamet spravlja Oberlajtnanta Lukáša (Gašperja Tiča), s katerim tvorita komičen dvojec, iz katerega vsak na svoj način mestoma izstopata. Lukáš je s svojo preračunljivostjo in gizdavostjo pravo nasprotje preprostega Švejka – ta je pač vojak, ki ga nič ne iztiri, čeprav ga življenje vodi iz ene prigode v drugo – vendar se končno s svojim pucflekom le sprijazni. Saj kot pravi dobri stari Švejk: "Samo brez panike!".