Roman je zavoljo svojega naslova že ob samem izidu sprožil burne reakcije vseh tistih, ki se jim že ob omembi Jugoslavije dvignejo vsi lasje, ko pa je za roman prejel še največje tukajšnje literarno priznanje, nagrado kresnik za najboljši roman, se je "strgalo" še tistim, ki so se prej še komajda nadzorovali. In pri tem sploh ni pomembno dejstvo, da ne gre za delo, ki se spogleduje z jugonostalgijo, da ne gre za roman, ki bi se bog ne daj norčeval iz ponarodelega slogana Slovenija, moja dežela, in to čeprav je delo mogoče razumeti tudi kot Nemčija, moja dežela, morda kot Indija Koromandija, moja dežela ali pa, kot je dejal režiser predstave Ivica Buljan, kot Atlantido ali Fargo. Jugoslavija, moja dežela prihaja nocoj na oder. Pred vas pa Goran Vojnović, s katerim smo se pogovarjali nekaj dni pred premiero.
Jugoslavija, moja dežela je naslov vašega drugega romana, ki se je ob izidu bral kar kot tretje delo Gorana Vojnovića. Zakaj?
Najbrž zato, ker je vmes, med prvim in drugim romanom, prišel film Piran Pirano. Ta je prevzel nehvaležno vlogo mojega drugega dela, redko kdo ga je doživljal kot prvenec. Kot režiserja so me zato pričakali na nož, brez milosti, ki si je, roko na srce, niti nisem zaslužil, mi je bilo pa zato ob izidu drugega romana bržkone lažje, kot bi mi bilo sicer.

Gorana Vojnovića se torej ne bere in ne gleda več kot Gorana Vojnovića pisatelja, režiserja, ampak kot neke vrste fenomen. Se tako tudi sami počutite?
Ne. Pa tudi ne verjamem, da kdo name še vedno gleda kot na fenomen. Imel sem svoje vzpone in padce, kakor jih imajo vsi ustvarjalci, nič posebnega nisem, le zato, ker delujem na dveh, treh področjih, se zdi, da me je malo več kot drugih. A že če moj "uspeh" pogledamo iz širše, mednarodne perspektive, je precej neznaten. Jaz sem z njim seveda povsem zadovoljen, a ne gre za nič fenomenalnega.
Kako se sploh počutite v tukajšnji kulturni in umetniški orbiti? Kje je vaše mesto? Kam bi se uvrstili?
Nikamor. Me že drugi uvrščajo, kamor se jim pač zdi, da pašem. Jaz pa delam svoje. Zadnje čase v glavnem pišem.
Z literarnim prvencem Čefurji raus! ste dregnili na polje, ki je bilo vsaj v literarnem smislu še zelo izpraznjeno. Resda je že pravljičnih sedem let prej o fenomenu Fužin pisal Andrej Skubic, toda v nasprotju z njim vaša pozicija ni bila voajerska. O čefurjih ste pisali iz sebe. O sebi. Koliko se danes, spet pravljičnih sedem let po izidu knjige, počutite čefurja?
Na srečo sem bil od nekdaj čefur le toliko, kolikor sem si sam želel biti. To je bil moj privilegij, ki ga mnogi drugi niso imeli. In tudi danes je tako. Živim odlično in ne dovolim, da bi me kdo potiskal v čefurski kot, mi vsiljeval neko identiteto ali počutje. Moje čefurstvo je tako nekaj, kar je zagotovo del mene in kar tudi čutim, a v izrazito pozitivnem smislu, v smislu zavedanja, da pripadam več svetovom, več jezikom, več kulturam, da je zaradi tega moj kulturni prostor širši in bogatejši.

Sicer ima vsak svojega čefurja. Belopolti Američani imajo Afroameričane, Bosanci imajo Sandžaklije, Štajerci Kozjance ... Kako bi bil videti svet brez čefurjev?
Tega nikoli ne bomo izvedeli. Prej bomo živeli v svetu, v katerem bodo vsi neke vrste čefurji. Na neki način tak svet že živimo. Vsak od nas že skoraj pripada neki manjšini. Danes se za pripadnike ogrožene in nezaščitene manjšine lahko upravičeno razglašajo čefurji, verniki, geji, janšisti, neoliberalci, menedžerji, profesorji, muslimani, zdravniki, upokojenci. Večine ni več. Večina je le utvara, ki jo ima vsak od nas, manjšincev.

Kaj bi Slovenija brez čefurjev? Brez Gorana in Zorana Dragića, brez Samirja Handanovića, Zlatka Zahovića? Kdo je danes sploh še čefur?
Sloveniji brez čefurjev bi trda predla. Predvsem v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v nogometu. Pa še kje. Čefur pa je vsak teden nekdo drug. Ravnokar so bili to profesorji, zdaj smo že pri zdravnikih, umetniki smo tako ali tako večni osumljenci. Da o javnih uslužbencih ne govorimo. Največji čefur je pa itak JJ. Toliko Slovencev obrniti proti sebi ni uspelo še nikomur.
Čefurji se danes ukvarjajo z izrazito slovenskimi temami. Kaj se je spremenilo? Se je spremenila Slovenija?
Seveda se je. Že deset let smo v Evropski uniji, že petindvajset let se zapiramo sami vase, stikov s prostorom nekdanje Jugoslavije je vse manj, stikov z zunanjim svetom je pri nas vse manj. Na našem mentalnem zemljevidu ni več Beograda in Sarajeva, a niti Gradca in Trsta ne.

Jugoslavija, moja dežela! Provokativen naslov. Namerno provociranje ali zgolj navdih? Zakaj?
Naslov je provokativen, seveda. Pa tudi ne, ker zelo dobro povzema duh romana, ki govori o razpadu Jugoslavije in o njenih zablodah, predvsem pa jugoslovanskem multinacionalizmu, ki ga slogan Slovenija, moja dežela dokaj dobro povzame. Ta kvazituristična akcija, ki je Slovence vabila v Slovenijo, je spretno in načrtno pomešala domoljubje in politiko, kar je bila v tistih časih v Jugoslaviji zelo popularna mešanica. Za Slovence se je srečno končalo, za druge pa sploh ne.
Slogan Slovenija, moja dežela se danes bohoti na razstavi Arhivi – zakladnica spomina v Narodnem muzeju. Dregnili ste v samo bit nacionalne zgodovine. In to v trenirki. Mimogrede, še vedno pišete v trenirki?
Seveda. Ne hodim pa v njej po mestu, kar opažam, da je to nov modni trend, v katerem namesto čefurjev blestijo primestneži, kot jim pravi Miha Šalehar. Kričeče modra jakna North Face je za Slovence, kar so Armanijeve obleke za Italijane. To veliko pove o naši kulturi bivanja. Včasih se mi zdi, da so bili še tisti reveži v črtastih pižamah, ki so včasih iz bolnišnice Polje odšli na sprehod po Fužinah, primerneje oblečeni od mnogih, ki se danes sprehajajo po središču Ljubljane.
Šuškavac ali bombažna?
Bombažna.
Kakor koli, Jugoslavije ni več. Ostaja pa njen kulturni prostor. Njena zapuščina. Kot ni več Avstro-Ogrske. Ostaja pa njen kulturni prostor. In njena zapuščina. Kje v tem prostoru se vi gibljete, kaj vam ponuja ta izpraznjeni, pa vendar tako zelo bogat prostor?
Poskušam se gibati v kulturnem prostoru, v katerem sem odraščal. Zame je Jugoslavija predvsem kulturni prostor, moja kulturna dediščina. To je moja emotivna geografija, ki nima veliko skupnega s politično. Politična tvorba SFR Jugoslavija me danes zanima predvsem zato, ker se mi zdi, da smo v naši novi širši domovini, Evropski uniji, na prelomnici in da se nam zgodovina spet ponavlja.
Slovenci smo vselej vedeli, da smo Slovenci. Vsi drugi so bili v glavnem Bosanci. Naenkrat pa se je to spremenilo. Zvedeli smo, da okrog nas živijo tudi Srbi, Hrvati, Črnogorci ... Kdaj in zakaj je prišlo do tega zavedanja? In kaj nam je tovrstno zavedanje prineslo?
Najbrž je prišlo sočasno z vojno, ko so ljudje začeli umirati, ker niso bili prave vrste Bosanci. A zavedanje nam v Sloveniji ni prineslo nič. Mi še vedno ne razlikujemo med Srbi, Hrvati, Črnogorci ... Za nas so oni vsi še vedno Bosanci. Le mislimo, da se jim zdaj reče Bošnjaki.
Kdaj se glavni junak Jugoslavije, moje dežele, Vladan, zave svoje identitete? Ali se je sploh zave?
Vladanova identiteta je prepovedana, saj danes ne moreš biti Jugoslovan. Mi namreč še vedno verjamemo, da bi morali vsi Jugoslovani enaindevetdesetega čez noč postati Slovenci ali Hrvati. Kot da bi lahko človek identiteto zamenjal kot spodnje gate. A seveda je Vladanova identiteta veliko večja od jugoslovanske. Identiteta ni le nacionalna, morda je ta danes še najmanj pomembna, identiteto tvori vse, kar doživimo, preberemo, vidimo. Je živa stvar, ki se vseskozi spreminja. In v tem smislu Vladan ne more najti lastne identitete, dokler ne obračuna s svojim očetom in z njegovo zapuščino.
Univerzalna ideja iskanja identitete, bežanja od lastne identitete in zanikanje samega sebe ... Zakaj se glavni junak Vladan tako zelo boji samega sebe?
Ker se boji, da je sin svojega očeta. Vsi mi imamo ta strah. Strah, da smo podedovali grehe svojih očetov. To je balkanski prastrah. Strah, da nosiš nekje v sebi vse stranpoti tega nesrečnega sveta.
Bi se nam moral njegov oče, vojni zločinec, smiliti? Navsezadnje je tudi oče?
Nam najbrž ne. Res ne vem, ali sem sposoben usmiljenja do vojnih zločincev. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi Vojislavu Šešlju, da bi se mi zasmilil. Ali tistemu, ki ga je spustil na prostost. Mene zanima razumevanje. Rad bi razumel, zakaj se človeku nekaj v glavi tako premakne, da je sposoben početi takšna grozodejstva. Rad bi vedel, ali smo jih res vsi v določenih okoliščinah pripravljeni početi. Ali to res ni nečloveško, ampak nasprotno, nekaj zelo človeškega.
Kako potlačiti čustva ob vojnih zločinih? In kako ustaviti to relativizacijo zločinov v smislu, resda smo krivi, ampak ... Kako iz "igre" izločiti tisti "ampak"?
Namesto vejice je treba za priznanjem krivde dati piko. Zveni preprosto, a naj vas to ne zavede. Res je preprosto. Enostavno bi se bilo treba na določeni točki samo ustaviti in pomolčati.
Zakaj je tako težko priznati grehe? Se z njimi soočiti?
Ne vem. Ljudje še pri rekreativnem nogometu težko priznajo, da so naredili napako. Najbrž nam ego ne dopušča, da bi se sami kritizirali in soustvarjali negativno sliko o sebi. Najbrž smo za kaj takšnega prešibki. Sploh moški.
Pa vi? Ste sposobni priznati svoje ekipi, da ste zgrešili "zicer"? In to brezpogojno? Brez ampak?
Trudim se. V športu sem se od nekdaj najbolj jezil nase in na svoje napake. Šele potem na druge. Še nihče me ni tolikokrat nekam poslal, kot sem se sam. Zgrešenih zicerjev se je v moji karieri namreč nabralo že ogromno. Veliko več kot košev in golov.
Goran, Čefurje ste pisali pravzaprav kot scenarij in je nastal roman, šele kasneje se je iz tega zopet rodil scenarij za film, ki smo ga že videli, in še prej gledališka predstava. Jugoslavijo ste pisali kot roman, ki smo ga že imeli priložnost brati, pred vrati pa je premiera na odru ljubljanske Drame, torej dramatizirana različica romana, ki ste jo sami spisali. V čem se dramatizacija razlikuje od literarnega izvirnika?
Spremenjen je pripovedni tok zgodbe, literarno v romanu se je umaknilo dramskemu, prostor, ki je v knjigi zelo pomemben, se je umaknil izza besed likov, ki so potisnjeni še bolj v ospredje.
Kako težko je tako rekoč na novo pisati v drugačni formi svoj roman?
Treba je najti neki novi izziv in potem je stvar veliko lažja. Moraš imeti občutek, da ustvarjaš nekaj novega. To ni preprosto, a pri Jugoslaviji sem ta občutek imel.
Do kod se sme scenarist ali dramatik vpletati v film, v gledališko predstavo? Na kateri točki ste morali svoje delo prepustiti režiserju Ivici Buljanu?
Verjamem, da manj kot se avtor teksta vpleta v polje režije, bolje je za vse. Režiser gledališke predstave je lahko en sam in njegovi viziji moram tudi jaz, ki sem avtor teksta, slediti. On seveda izhaja iz mojega teksta, a na koncu je on tisti, ki ima zadnjo besedo. To kot režiser še toliko lažje razumem in sprejmem. Če želiš režirati, režiraj, če ne, pa to prepusti drugim. Vmesne poti ni.
Tadej Čater