Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Francoski pisatelj, popotnik in pustolovec Sylvain Tesson se je v življenju lotil številnih izzivov in nenavadnih, napornih odprav.
Marija Švajncer je pesnica, pisateljica, recenzentka in doktorica filozofskih znanosti, napisala je več esejističnih del in knjig s filozofsko vsebino, dva mladinska romana, dva romana za odrasle in šest pesniških zbirk.
Ko je Napoleon umiral na otoku Sv. Helena, so se, če gre verjeti zgodovini, njegove poslednje besede glasile: "Francija, vojska ... Josephine." A cesarjeve prioritete so bile nanizane po ravno obratnem vrstnem redu od naštetega, teoretizira Ridley Scott.
Fasciniranost z grdim, morbidnim in mrakobnim kot podstat (ali, bolje, ena od podstati) knjige, napisane v tako imenovani avtofikciji, morda ni prvo, na kar pomislimo ob tem; problem z avtofikcijo je namreč pogosto prav mesto umestitve filtra.
Celovečerec Hanne Slak govori o uspešni dirigentki Nini, ki mora nekega dne prekiniti vaje za pomemben koncert, ker je imel njen Lars nenavadno nesrečo. Za pet dni se zatečeta na zapuščen otok, kjer poskušata med sabo znova vzpostaviti odnos.
Nobelovec Kazuo Ishiguro je v romanu Klara in sonce ustvaril distopični svet (ne tako oddaljene) prihodnosti, v katerem se izgubljajo socialni stiki, ljudje so odtujeni drug od drugega.
Litovski pesnik Eugenijus Ališanka je stari znanec slovenskih ljubiteljev poezije, saj je bil že gost ene od prvih izvedb festivala Dnevi poezije in vina, ko je ta še potekal v zlati Gradnikovi Medani, večkrat je obiskal tudi festival Vilenica.
"Priprava hrane je način izkazovanja ljubezni." "Pot do srca gre skozi želodec." Okus strasti je nasladna drama, ki z neverjetnim očesom za podrobnosti dobri dve uri ilustrira točno take preproste, nerevolucionarne ugotovitve.
Skozi biografsko dramo Priscilla se vije ista rdeča nit, ki jo lahko opazimo v večini del Sofie Coppola – tema deklištva, ki se ji avtorica tokrat približa s perspektive ene najslavnejših (otroških) nevest na svetu, Priscille Beaulieu – alias Presley.
Naslov obsežne monografije etnologa in kulturnega antropologa Ambroža Kvartiča Od imena do spomina bralca prvi hip morda pusti v negotovosti.
Letošnji Liffe nudi širok nabor globoko pretresljivih filmov o človeškem trpljenju, vojnah in zlu. Če bi radi film, ki sicer ni vesel, a vsaj ponudi priložnost za katarzičen jok, bo Vsi mi tujci prava izbira.
Pesniška zbirka Pot z Unij in naprej nam podaja v razmislek številne iztočnice, asociacije in filozofske silogizme, ki so na neki način prerasli obliko haikuja, čeprav so v večini postali še krajši.
Grški ekscentrik par excellence, Yorgos Lanthimos, je svojo interpretacijo večnega mita o stvaritvi predelal v odbit, dekadenten in presenetljivo iskren razmislek o naših globoko vsajenih predsodkih o ženski seksualnosti.
"Stojimo pred Trgom San Sepolcro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. /…/ Čakajo, da spregovorim, a nimam kaj reči. /…/ : to so ljudje vojne. Vojne in mita o njej ...
Finančni uradnik se odloči narediti samomor, vendar kaj sledi.
Odkar je filozofinja Hannah Arendt med poročanjem o sojenju Adolphu Eichmannu uporabila besedno zvezo "banalnost zla", s tem konceptom opisujemo "grozljivo običajnost" nacističnih funkcionarjev, ki so k holokavstu pristopali kot k pisarniški službi.
Poličeve nove pesmi so polne citatov, polcitatov, reminiscenc, s čimer vanje vstopajo številni svetovi in vnašajo svojo lepoto, a tudi svojo razlomljenost.
Zdi se, da v kontekstu slovenske kriminalke še vedno ni samoumevno, če zapišemo, da je knjiga napeto branje, ki ga vse od začetka do konca ne moremo spustiti iz rok.
Zelena meja, dokumentaristično obarvana drama Agnieszke Holland, je verjetno najmučnejši film, kar jih boste videli letos. Kljub temu ga morate videti.
Neveljaven email naslov
