Voda je nafta 21. stoletja, meddržavni spori in vojne za nadzor nad vodnimi viri pa vse silovitejši zaradi naraščanja števila prebivalcev, samo v zadnjem desetletju jih je bilo že 108. Pomanjkanje vode je za človeštvo največja globalna grožnja in medtem ko skoraj tri milijarde ljudi na svetu trpi pomanjkanje nenadomestljive življenjske tekočine, svetovna industrija z vodo kuje ogromne dobičke.

Rekordni prihodki od prodaje vode
Njeni prihodki letno dosegajo kar 415 milijard evrov, tretjino predstavlja prodaja ustekleničene vode, ki je najpopularnejša pijača na svetu. V Sloveniji šest največjih proizvajalcev pijač na leto ustekleniči 135 milijonov litrov izvirske ali naravne mineralne vode, četrtino izvozijo. Vsak Slovenec na leto kupi in popije 60 litrov embalirane vode, vsak Evropejec pa 100 litrov.

Pa je voda v plastenki boljša, kakovostnejša od vode iz pipe, kot nas prepričujejo polnilci vod? Strokovnjaki, ki skrbijo za javno zdravje, trdijo, da ne in da je pitna voda iz javnega vodovoda večinoma primernejša za uživanje. Edina razlika je v ceni - za enak denar, kot ga odštejemo za liter embalirane vode, dobimo 800 litrov vode iz pipe, in to neobdelane, so izračunali v javnem podjetju VO-KA Ljubljana, ki skrbi za oskrbo s pitno vodo.

Proizvodnja embalirane vode je tudi okoljsko sporna - poleg plastičnih odpadkov v obliki 200 milijonov plastenk iz PET-embalaže na leto, ki jih le delno reciklirajo, je energijsko in surovinsko izredno potratna. Za eno plastenko porabijo četrt litra nafte in tri litre vode!

Sodna bitka za izvir v Rogaški Slatini
O hudi konkurenci med polnilci embaliranih vod priča tudi sodna bitka za enega izmed izvirov mineralne vode v Rogaški Slatini med Drogo Kolinska, ki je vrtino za črpanje Donata Mg uporabljala v preteklosti, in Stanetom Pšeničnikom, lastnikom hotela Sava Rogaška, ki je dobil koncesijo za isti izvir brez javnega razpisa. Spor rešuje celo sodišče Evropske unije, njegov generalni pravobranilec bo svoje mnenje, ki bo morda odločilno za razplet, podal prihodnji torek.

Država bi sicer lahko z vodnimi koncesijami, na katere čaka 22 prosilcev, in vodnimi povračili zaslužila veliko več kot zdaj. Računsko sodišče je namreč ugotovilo, da je bil državni proračun med letoma 2005 in 2013 prikrajšan za 25 milijonov evrov, ker ministrstvo za okolje na tem področju ni opravilo domače naloge in ni pravočasno dodelilo koncesij. Na drugi strani proizvajalci pijač in polnilci vode tarnajo, da za vodne koncesije plačujejo do stokrat več kot sosednje države, kar jih dela nekonkurenčne. Za kubični meter naravne vode so do lani plačevali šest evrov, v Italiji je ta znesek med 0,3 do tri evre, na Madžarskem 0,15 evra, na Hrvaškem 4,12 evra.

Bo pravica do pitne vode zapisana v ustavo?
Bo ministrstvo za okolje prisluhnilo njihovim zahtevam za znižanje vodnih koncesij ali pa bo voda ostala neizkoriščen strateški vir ali mrtev kapital? Potem ko je ena najbolj razpoznavnih blagovnih znamk na področju vode - Radenska - prešla v roke tujega, češkega lastnika, se enako obeta Pivovarni Laško. Bo oskrba s pitno vodo za občino, za katero skrbijo laški pivovarji na podlagi koncesije, prešla v roke tujega lastnika? Kako se bo država ubranila pritiskov po privatizaciji vodnih virov in vodooskrbe? Voda je javno naravno dobro, last vseh in nikogar, bo pravica do pitne vode zapisana v ustavo?

Andreja Lešnik, Točka preloma