Posredniku med bogovi in ljudmi je vedno pripadalo posebno mesto, ki so ga lahko praviloma opravljali le redki izbrani ali poklicani. Pri animističnih religijah so bili to vrači ali vedeži, v poznejših kulturah so jih nadomestili svečeniki, ki so bogu v čast opravljali molitve in daritve. Z nastopom krščanstva se je pred 2000 leti oblikovala služba duhovnika, ki jo poznamo še danes. Zakaj se mladi odločajo za duhovniški poklic?

Duhovnik nekoč in danes
Družbena vloga duhovnika, ki je nekoč veljal toliko kot drugi gosposki naslovi, se je v zadnjem stoletju močno preoblikovala. Kot je povedal duhovni voditelj v ljubljanskem bogoslovju Vlado Bizjak, so današnji duhovniki v popolnoma drugačnem položaju kot še pred nekaj desetletji. »V drugih civilizacijah so imeli duhovniki, še posebej, če so bili povezani z državo oziroma uradno religijo, poseben kastni status. Izrazita je bila njihova kultna vloga, vloga darovanja in žrtvovanja bogovom, se pravi nekakšna posredniška vloga med tem svetom in onim svetom. S krščanstvom pa se je duhovniška vloga spremenila v trojno službo: duhovniško, preroško in kraljevsko. Duhovnik ni več samo tisti, ki daruje, pač pa tudi oznanja nauk in vodi skupnost.«

Ravno pri vodstveni vlogi lahko opazimo večje spremembe med duhovnikom nekoč in danes. Če je bil še ob začetku prejšnjega stoletja duhovnik nosilec verske in posvetne oblasti, je v procesu sekularizacije izgubil posvetno avtoriteto. »Povsod v današnji družbi so se voditeljske funkcije spremenile. Včasih je imel voditelj več avtoritete in je lahko tudi bolj agresivno uporabljal svojo avtoriteto. Danes je vprašanje, na kakšen način izvajati to avtoriteto. Tukaj skušamo slediti Jezusu, ki je bil voditelj s tem, da je služil. Sam je rekel: 'Kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vsem služabnik'. In ta vloga duhovnika, ki nekoč morda ni bila tako razvidna, danes prihaja v ospredje. Duhovniki poskušamo služiti ljudem, pomagati ljudem, da bi tudi oni našli pot do Boga,« dodaja Bizjak.

Klic v duhovništvo
Kakšen je pravzaprav klic od »zgoraj«? Gre za zvok, zaznavo, občutek ali pa bolj za neko odločitev? Kot nam je povedal Bizjak, je to težko razložiti nekomu, ki tega ni doživel. »Ne bom rekel, da je to nekaj izredno mistično-nadnaravnega. Morda lahko kdo to doživi kot neki glas, ki ga je slišal, prikazovanje, ampak to je zelo redko. Tega še nisem srečal. Gre bolj za notranje dogajanje v duši. Človek pač zazna, da Bog to od njega želi. Tako verjetno vsi ljudje v življenju doživljamo neke intuitivne navdihe, torej nekaj, kjer težko definiram, zakaj me vleče ravno to in ne nekaj drugega. Gre za notranjo zavest, moralno gotovost, neko notranje prepričanje, ki ga je težko opisati. Navadno pa pomagajo kakšni zunanji dogodki ali zunanji navdihi, ki jih potem človek razume na določen način. Gotovo pa mora biti prisotna tudi pozitivna naravnanost do duhovniškega poklica. Meni fantje dostikrat razlagajo, da se v tem poklicu vidijo, drugje se pač ne vidijo.«

S spremembo družbene vloge duhovnika so se spremenili tudi razlogi za vstop v duhovništvo. »Morda je bilo včasih laže iz nekih drugih motivov postati duhovnik: z željo po ukazovanju, oblasti, po statusu, dobri plači, lepem življenju. To gosposko naravnanost je pri bogoslovcih grajal na primer tudi Slomšek. Danes mislim, da je teh motivov vedno manj, zato ker so današnji duhovniki bolj ali manj na preizkušnji. Svet jih ne pričakuje z odprtimi rokami, ne nosijo jih po rokah, ne čaka jih več dobra plača in dober družbeni status. Današnji duhovniki so verjetno precej bolj prečiščeni tudi zaradi nasprotovanj Cerkvi, saj vedo, da se bodo morali boriti. Danes skoraj ni takšnih, ki bi se podali v duhovništvo zaradi nekih interesov, ampak pridejo zaradi tega, ker jih je Bog poklical,« je še dodal Bizjak. Zgovorna je tudi statistika Cerkve na Slovenskem, ki ima sto duhovnikov manj kot pred desetimi leti, število tistih, ki se pripravljajo na duhovniški poklic, pa se je v istem obdobju prepolovilo.

Nekateri so poklicani prej, drugi pozneje
Nekateri se na duhovniško pot podajo že po končani srednji šoli in nadaljujejo študij na teološki fakulteti, drugi pa se za duhovništvo odločijo nekoliko pozneje, ko že opravljajo kakšen poklic. Petindvajsetletni Andrej Lažeta, letošnji novomašnik, prihaja iz vasi Vrhole pri Slovenskih Konjicah. S staršema, bratom in staro mamo je ob nedeljah in praznikih v otroštvu hodil k maši, stara mama pa ga je že kmalu naučila moliti. Želja, da bi postal duhovnik, je bila vanj položena že zelo zgodaj, čeprav je o duhovniškem poklicu vedel samo to, da se mašuje in še nekaj postranskih reči. »Klic sem razpoznaval na daljše obdobje. Spomnim se, da mi razen enkrat v otroštvu nihče ni zares rekel, da bi lahko bil duhovnik. To je bilo v začetku osnovne šole, ko smo se učili o poklicih in smo morali k slikam dopisati poklic. Ko sem prišel domov in sem stari mami razlagal o vseh teh poklicih, je ona modro dodala: 'Mašnik je tudi poklic'. In potem o tem nisva govorila nikoli več.« Njegova misel o duhovniškem poklicu je dozorela v srednji šoli in tako se je že kmalu podal v semenišče in na študij teologije.

Nekoliko drugačno pot pa je ubral Mitja Ponikvar iz Cerknice, ki šteje 40 let. Pravi, da je v otroštvu rad molil, hodil k verouku in ministriral. Močno ga je zaznamoval tudi lik župnika, ki ga povezuje z najlepšimi otroškimi spomini in doživetji. V srednji šoli se je od Cerkve odmaknil, v študentskih letih pa je z obiskovanjem maše povsem prekinil. »Pri meni je bil klic v duhovništvo najprej klic nazaj v Cerkev. To je bilo po različnih stranpoteh, preko molitve, tudi preko ukvarjanja z duhovnostmi drugih svetovnih verstev. Potrebnih je bilo veliko let in preizkušenj, takšnih in drugačnih prečiščevanj: kdo sem, kaj so moje vrednote, zakaj sploh sem na svetu. Bil sem univerzitetni diplomirani ekonomist z redno službo in po eni strani sem čutil, da me to ne izpolnjuje, da nisem srečen, hkrati pa sem vedel, da imam za sabo izobrazbo, ki ji moram slediti. Težko je bilo priznati, da to, kar sem že počel, ni prava pot, vendar sprva nisem razmišljal o duhovniškem poklicu. Preteči je moralo še več časa, da sem bil srečen, vesel, skrajno zadovoljen in popolnoma pomirjen ob odločitvi, da grem k redovnikom, kapucinom. To je bila popolna gotovost – ne taka razvidna, razumska, temveč gotovost, da tako je in da drugače ne more biti – in veselje: takrat sem bil srečen tako, da resnično nisem mogel zaspati od veselja.«

Čistost in pokorščina
Kot je povedal Vlado Bizjak, naj bi celibat živel že Jezus in tudi apostoli, ki so mu prvi sledili, naj bi zapustili svoje žene in družine. Duhovniki so bili sprva starejši možje, ki so kljub še živečim ženam živeli celibatno življenje. Prakse so bile različne: ponekod je žena še vedno živela z njimi, drugje se je odselila. Po obdobju preganjanja je bilo pereče tudi vprašanje dedovanja, torej kdo je dedič duhovnikove lastnine: žena in otroci ali Cerkev. »To je pozneje privedlo do tiste slavne odločitve zahodne Cerkve, da naj duhovnik ne bo poročen. Ugotavljali so namreč, da je bilo pri poročenih preveč zlorab celibata oziroma so ga težko živeli, če so bili poročeni. Veliko lažje je, če si samski. Danes kar precej mladih bogoslovcev pravi, da se jim zdi obljuba pokorščine težja kot celibat. Že v semenišču je treba spoštovati določena pravila, pozneje pa se je potrebno pokoriti škofu. Morda je to večja ovira v določenem obdobju, dokler se kdo ne zatreska – potem postane problem tudi celibat. Vendar se mi zdi, da celibat ni tako velik problem, saj vedo, za kaj se odločajo že pri vstopu v semenišče. Ne bom rekel, da nobeden nima nobenih težav. Jaz jim rečem: 'Nič hudega, če se zaljubiš, nič hudega, če imaš s tem težave; tukaj smo, da se s tem ukvarjamo in da skupaj skušamo najti rešitev.' V teh letih morda kdo tudi ugotovi, da se je zmotil in gre nato po poti zakona in družine. Pri celibatu je pomembno, da to ne predstavlja prisile, ampak svobodno odločitev, da to hočeš sprejeti, da hočeš v tem vztrajati, ker je to zate vrednota. Če se nekdo odloči samo zato, ker mora, potem najbrž ne drži dolgo.«

Letošnji novomašnik Aljaž Kraševec ob tem meni, da ima verjetno vsak fant v sebi željo, da bi se poročil in ustvaril družino. »Čeprav sem sam zaobljubo celibatu doživel kot poroko ali zaroko s Cerkvijo, ta odpoved ni lahka. Celibat je in bo vedno križ, vendar to ni križ, ki bi uničeval ali zatiral človeka, ampak je to križ, ki je rodoviten.«

Podobno razmišlja tudi novomašnik Peter Možina: »Zame je bilo jasno, da se s predajo življenja Jezusu zavežem celibatu. Hkrati sem moški in gotovo se pojavljajo razne misli do žensk, ampak ravno tukaj je priložnost, da se s tem soočim in razmislim, kako lahko podarim svoje življenje Bogu. Ravno ta podaritev mi omogoča, da se lahko podarjam vsem ljudem.«

Peter Frank, Radio Ars

Oddaja Sledi večnosti, ki je bila tokrat posvečena vstopu v duhovniško življenje, je na sporedu ob nedeljah ob 9.00 na Tretjem radijskem programu – programu Ars. Posnetki so dostopni tudi v spletnem arhivu RTV 4D. Vabljeni k poslušanju!