6. aprila 1941 sta Nemčija in Italija napadli Kraljevino Jugoslavijo, v naslednjih dneh se je življenje v današnji Sloveniji povsem spremenilo. Ozemlje je postalo razdeljeno ne le med nemške in italijanske sile, temveč je svoj del zasedla še Madžarska. Vsak okupator je vzpostavil svoj sistem zasedbe, vsi trije pa so imeli načrt potujčenja slovenskega naroda. To je izzvalo upor prebivalstva in 27. aprila 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Narodnoosvobodilna fronta.

Okupatorji so pritiskali na vse ravni prebivalstva, italijanske vojaške sile so prevzele nemški način obračunavanja s požiganjem celih vasi, streljanjem talcev, oboji pa so za umik ljudi z njim zanimivih področij ali za iztrebljanje motečih skupin uporabili tudi taborišča. V zavesti ljudi po svetu so ostala predvsem nacistična taborišča, velik del slovenskega prebivalstva pa je moral žal izkusiti tudi italijanska. Fašisti sicer v njih niso gradili krematorijev in plinskih celic, so pa ljudi pustili umirati počasi.

Otroci le postranska škoda
Deportaciji se niso izognili niti otroci, ki so jih vojaški strategi ocenjevali predvsem kot postransko škodo. Z njimi se niso kaj preveč ukvarjali in jih ni zanimalo, kaj vse so nič krivi otroci morali prestati. Pred deportacijo so bili največkrat priča požiganju domov, nato so jih kot tovorne živali poslali na Rab, v Gonars, Treviso, Padovo ali Visco. Tam so bili izpostavljeni mrazu ali vročini, vremenskim nevšečnostim, lakoti, boleznim, umiranju staršev in znancev pred njihovimi očmi, streljanju in nasilju.

Kaj vse so otroci v teh vojnih razmerah doživljali, si je skoraj nemogoče predstavljati. Tančico njihovih občutij sta razkrila zgodovinarja Metka in Boris Gombač, ki se že 10 let intenzivno ukvarjata s položajem otrok v italijanskih taboriščih. Vse se je začelo s tem, ko je Metka Gombač v državnem arhivu odkrila mapo s 30 listi spisov in risb otrok, ki so januarja leta 1944 v partizanski šoli opisali svoje bivanje v taborišču. Spisi o lakoti, žeji, strahu, pa tudi o spominih na domačo toplino, krave, zavetja, kar jim je v taborišču manjkalo, so postali podlaga za razstavo Ko je umrl moj oče, nato pa še za knjigo Trpljenje otrok v vojni.

"Bili smo internirani na Rabu. Spali smo na goli zemlji. Neko noč je začelo morje naraščati, jokali smo in klicali na pomoč. Hoteli smo bežati, toda straža nas ni pustila ven iz ograje. Morje pa je čedalje bolj naraščalo. Mnogo otrok je utonilo," se glasi del pretresljive pripovedi Ivana Štimca iz 3. razreda. Alojz Ješelnik, star 11 let, se je spominjal, da je na Rabu "tako pihalo, da je pesek kar v kotle nosilo. Jedli smo pesek v nezabeljeni vodi. Včasih je plavala notri kost ali kos buče. Pa bi se za to kmalu stepli."

Otroci so bili v teh nečloveških razmerah oropani otroštva in nepopravljivo prizadeti. To se je pokazalo tudi v pogovorih, ki sta jih po 70 letih z nekaterimi izmed teh interniranih otrok opravila zakonca Gombač.

Ob današnjem dnevu spomina na dogodke 2. svetovne vojne smo se pogovarjali z Metko Gombač iz Arhiva Republike Slovenije.

Ukvarjate se predvsem z italijanskimi koncentracijskimi taborišči. Kako so se ta razlikovala od nam bolj poznanih nemških taborišč v drugi svetovni vojni?
To vprašanje nam na domačih in tujih predstavitvah razstave Ko je umrl moj oče postavljajo dokaj redno. Še posebej v Italiji je vedno na dnevnem redu. Odgovor je, da vsak okupator, v želji po čim polnejši podreditvi zasedene dežele, uporablja vsa sredstva, tudi zapiranje civilnega prebivalstva v koncentracijska taborišča. Na Štajerskem so prvi transporti Slovencev šli že konec aprila 1941, v Ljubljanski pokrajini pa so istočasno v tamkajšnje vojašnice zaprli okoli 400 intelektualcev in Primorcev.

Pozneje so prišla še taborišča. Italijanska - predvsem Rab in Gonars - se od nemških nista zelo razlikovala. Veliko hujša in za žrtve dokončna so bila le nemška uničevalna taborišča. Če upoštevamo relativnost števila žrtev v primerjavi s številčnostjo naroda, ki so mu žrtve pripadale, lahko odgovorim, da je bil odstotek slovenskih žrtev v taboriščih žal zelo, zelo visok. Ena izmed razlik je tudi ta, da so v nemških lagerjih taboriščnike pred nasilno smrtjo do konca izčrpali s prisilnim delom, medtem ko so v italijanskih koncentracijskih taboriščih neprizadeto gledali, kako so se sestradani, bolni in izčrpani interniranci spreminjali v mrtvake. V italijanskih koncentracijskih taboriščih so pustili ljudi umirati, kar so dosegli s pomanjkanjem hrane, vode in nemogočimi bivalnimi razmerami.

Iz zbranih pričevanj izhaja, da so bili tudi po koncu vojne interniranci v nemških taboriščih bolj prisotni v kolektivnem spominu, s čimer je bila na neki način internirancem v italijanska taborišča storjena še ena krivica več. Z našim desetletnim delom te krivice popravljamo celo do te mere, da so v Italiji s povabilom na razstavo Ko je umrl moj oče ali z vabilom na predstavitev naše knjige Dietro il cortile di casa želeli proslaviti slovenske žrtve ob dnevu spomina na holokavst. Ni mimikrije. Redki, a vendarle, priznavajo, da so bili v preteklosti tudi oni krvniki. Enačenje spomina na judovske in slovenske žrtve je veliko priznanje našim internirancem in človeškemu trpljenju na splošno. Sprašujem se, ali ni že skrajni čas, da tudi v naši državi določimo datum spomina na trpljenje vseh slovenskih internirancev. Prepričana sem, da so si ga zaslužili.

Italijanski okupator je zasedeno slovensko ozemlje priključil k svoji državi in uvedel svojo upravo. Kdaj so začeli odvažati ljudi v taborišča? Koga vse so internirali?
Potem ko sta civilna in vojaška okupacijska uprava ugotovili, da vsi Slovenci ne soglašajo z njihovimi cilji, se je med okupatorji in njim naklonjenimi Slovenci spletla izredno razvejana informativna mreža, ki naj bi opravila z uporom, strnjenim okrog Osvobodilne fronte. Ljubljanski zapori so se začeli polniti že v drugi polovici leta 1941. Potem so leta 1942 sledile še množične racije in interniranje. Obsodbe civilnega prebivalstva pred vojaškim sodiščem, ki ga je vzpostavila italijanska okupacijska oblast proti koncu leta 1941, in odvažanje civilnega prebivalstva, je imelo različne korenine in je zajemalo različne skupine ljudi. Po prvi ljubljanski raciji marca 1942 so začeli na progi Ljubljana–Trst v Italijo voziti transporti za transportom. Drugi tip interniranja zasledimo pri masovnem praznjenju terena v Beli krajini, na Kočevskem in Ribniško-cerkniškem prostoru, ki se je začelo z italijansko ofenzivo Primavera poleti 1942. Tu zasledimo tudi množično interniranje otrok, starcev in žena.

Obstajajo evidence, koliko otrok je bilo poslanih v italijanska taborišča in koliko se jih ni nikoli vrnilo?
Interniranih otrok je bilo nekaj tisoč, težko pa govorimo o točnih številkah, saj italijanska vojaška oblast otrok ni vedno vpisovala v evidence vseh razseljenih oseb. Zveni kruto, vendar je res, da so bili otroci v teh dogodkih le postranska škoda, kot je to označil italijanski general. S številkami si lahko pomagamo posredno, in sicer tako, da iz parcialne evidence otrok v Gonarsu in Trevisu - na začetku leta 1943 jih je bilo okoli 2.000 - lahko sklepamo, da je bilo vseh kar nekaj tisoč. Drug tak primer je število otrok iz občine Kočevje, kjer so internirani otroci po vojni organizirali izdelavo topografije lastnega izgnanstva. Našteli so nekaj sto imen. Številni med njimi so še zmeraj živi in z nekaterimi izmed njih smo tudi opravili intervju.

So odrasli interniranci poskušali otroke v taboriščih kako zaščititi, da bi jim vsaj malo olajšali trpljenje?
Teh podatkov neposredno v dokumentih ni. Zaneseš se lahko samo na pričevanja. Ta so obupana, saj govorijo o kompleksih krivde preživelih, ki si še danes očitajo, da so od mame vzeli zadnji grižljaj. Mamino žrtvovanje jih popolnoma zlomi. Prisiljena nezmožnost ženske populacije (ženske in otroci so bivali v posebnih delih taborišč), da bi pomagala otrokom, je bil eden hujših grehov neobčutljivih vojakov. Tam se res ni dalo česar koli lajšati.

V državnem arhivu ste odkrili mapo s 30 listi spisov in risb otrok, ki so spomladi leta 1944 v partizanski šoli opisali svoje bivanje v taborišču. Kaj se je otrokom najbolj vtisnilo v spomin, o čem so največkrat pisali?
Mapo z risbami in spisi otrok sem našla v nekem ne prav pomembnem fondu daljnega leta 2005, ko sem z italijanskimi kolegicami študirala vlogo ženske v nekem narodnoosvobodilnem boju (gibanju za emancipacijo). Zdi se mi, da teh 10 let sploh ni bilo, tako hitro je potekal naš projekt. Vendar nanj spominja zdaj že 50 ponovitev razstave in nova knjiga Trpljenje otrok v vojni in njen italijanski prevod Dietro il cortile di casa (o njih nismo vedeli ničesar, pa so bili tako rekoč za hišnim dvoriščem), ki smo jo, skupaj z razstavo, 9. aprila predstavili v Rimu, ob prisotnosti obeh županov. Spomini interniranih otrok so izrazito selekcionirani. Veliko jih je zabrisanih, izstopajo trenutki najhujšega trpljenja, ki jih ni mogoče pozabiti in jih tudi desetletja niso izbrisala. Požigov domov, streljanja talcev, smrti najbližjih, poplave na Rabu septembra 1942, žeje in lakote, bolezni, zlobe vojakov, sramotilnega stebra v Gonarsu se enostavno ne da pozabiti. Solze čistijo spomin le do določene meje. Potem so tudi one odveč.

Zapisi otrok so nastali že med vojno. Je presenetljivo to, da so se ohranili?
Ob današnjem posploševanju dogodkov v času druge svetovne vojne gre marsikaj z lahkoto v pozabo. Pozablja se, da je bil boj proti okupatorju odlično organiziran na raznih področjih. Zdravstvo, šolstvo, pravo, priprave na povojne dogovore o mejah v okviru znanstvenega inštituta, so delovali kot namazan stroj. O tem nam priča bogato arhivsko gradivo, ki je shranjeno v Arhivu Republike Slovenije, in je prav zaradi raznovrstnosti še vedno predmet raziskav domačih in tujih raziskovalcev. Naj poudarim zrelost in raven tedanjih akterjev narodnoosvobodilnega boja, ki so se zavedali, kako pomembno je zbiranje in hranjenje dokumentov za prihodnji čas. Tako so se ohranili tudi spisi in risbe otrok, ki so jim učiteljice v partizanskih šolah le nekaj mesecev po vrnitvi iz taborišč, omogočile opisati izkušnje koncentracijskih taborišč in predstavljajo enega najpretresljivejših in izvirnih dokumentov tistega časa.

Marsikatera med partizanskimi učiteljicami je doštudirala šolo pri uršulinkah in je bila zelo predana delu. Predvsem so se vsem učiteljicam smilili ti majhni otroci, ki so preživeli taborišče. Včasih so bili brez enega ali obeh staršev. To so bili v bistvu njihovi otroci, ki so morali preživeti. Za učni kader so bila ta mala pričevanja velik zgodovinski spomenik. Mimo njega nisi šel kar tako. Spisi so pustili svojo globoko sled.

Kako so ti otroci, ki so v taboriščih izgubili katerega od staršev, sorojencev ali sorodnikov, živeli po vojni? Se je okolica zavedala tega, kar so doživeli?
Po vojni je bilo toliko hudega, od prisilne oddaje do nacionalizacije in vsesplošnega pomanjkanja, da je sočasno trpljenje izrinilo preteklo grozo. Interniranci drugim niso govorili svojih zgodb. Zdelo se jim je, da morajo izkoristiti to čudežno darilo, ki je življenje. Pozneje so spregovorili o taboriščih. Podzavestno so čutili, da je to zadnja možnost. To, da smo z njimi opravili "zadnji intervju", je bila za vse velika izkušnja. Temu prisluhnejo danes številni, stari in mladi, Slovenci in Italijani. Do teh uspehov smo prišli le zaradi njih, ker so privolili v pogovor, da bi ta kruta preteklost ne šla v pozabo.

Zgodovina otrok je redko postavljena v ospredje. Kakšni so odzivi ljudi na zgodbe, ki jih predstavljata vaša razstava in knjiga? Kako se je ta tematika dotaknila vas?
Prav odmevi na razstavo in knjigo nam potrjujejo, da je bila pot raziskovanja te smeri potrebna. Več desetletij je bilo potrebnih, da se je otrokom, interniranim v italijanska koncentracijska taborišča, priznalo njihovo trpljenje. Pri svojem delu v arhivu sem dobro spoznala najrazličnejše dokumente vojnega obdobja, vendar pa so po opravljenih intervjujih dokumenti zaživeli v popolnoma drugi, popolnejši zgodbi. Za to izkušnjo sem intervjuvanim izredno hvaležna.