Na cvetno nedeljo se verniki spominjajo Jezusovega prihoda v Jeruzalem, kjer so ga ljudje pozdravljali s palmovimi vejami. V spomin na ta dogodek v katoliških cerkvah na ta dan blagoslavljajo zelenje, ki ga marsikje pri nas povežejo v butare.

Pri bogoslužjih tega dne prebirajo svetopisemske odlomke o Jezusovi zadnji večerji, trpljenju in smrti, ki se jih posamično in bolj poglobljeno spominjajo v velikonočnem tridnevju.

Velika noč je temelj krščanske vere
Praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih je temelj krščanske vere. Vstajenje od mrtvih, ki ga je Jezus v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal, pomeni osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju.

Velika noč se praznuje prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Nekatere pravoslavne cerkve, ki uporabljajo drugačen koledar in drugačen način izračuna datuma velike noči, praznika ne praznujejo vedno na isti dan kot drugi kristjani, letos pa bo tudi po njihovem izračunu praznik 20. aprila.

Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, kjer se na ulicah poje aleluja. Pasha je judovski praznik, ob katerem se verniki spominjajo izhoda iz Egipta, kjer je njihovo ljudstvo trpelo v suženjstvu. Dogodek opisuje Stara zaveza Svetega pisma.

Priprave s 40-dnevnim postnim časom
Priprave na veliko noč verniki začnejo na pepelnično sredo, ko se začne 40-dnevni post. Zadnji teden pred praznikom, ki ga imenujejo veliki teden, pa je čas za neposredno pripravo na praznik. Začne se s cvetno nedeljo, konča pa z velikonočnim tridnevjem, ki ga sestavljajo veliki četrtek, veliki petek in velika sobota.

Spomin na zadnjo večerjo
Na veliki četrtek se kristjani spominjajo Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki predstavlja ustanovitev evharistije in duhovništva. Katoliški škofje ta dan z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po posvetitvi oljčnega olja v sveto krizmo. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube.

Pri evangeličanih ta dan ne pripravljajo bogoslužij. Evharistijo razumejo bolj na simbolni ravni, po čemer se od katoličanov ločijo od časa reformacije. Po pravoslavnih cerkvah na veliki četrtek dopoldne potekajo liturgije, zvečer pa bogoslužja, ki jih imenujejo bedenje in pri katerih berejo 12 evangelijev.

Strogi post na veliki petek
Na veliki petek, ko je zapovedan strogi post, se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. To je edini dan v letu, ko v Katoliški cerkvi ne obhajajo maše. Pri bogoslužju med drugim molijo križev pot, berejo evangeljska poročila o Jezusovem trpljenju ter častijo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja.

Prav tako liturgij na ta dan ne pripravljajo v pravoslavnih cerkvah, ampak pripravijo bogoslužja, povezana s sporočilom o trpljenju. Oltarje v cerkvah pogrnejo s črnim prtom, nanj pa postavijo trnjevo krono.

Čaščenje Jezusa v božjem grobu
Velika sobota je v Katoliški cerkvi dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor so ga prenesli na veliki petek. Zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove.

V Sloveniji je na ta dan še posebej znan blagoslov velikonočnih jedi, ki ga poznajo tudi v pravoslavnih cerkvah. Tudi evangeličani na veliko soboto zakurijo velikonočni ogenj, ki prinaša svetlobo in napoveduje veselje. Prav tako pripravijo velikonočne jedi, kot so pirhi, šunka in hren za nedeljski velikonočni zajtrk, vendar jih ne blagoslavljajo.

Velika noč se začne z obredi na predvečer praznika
Velikonočno praznovanje katoliški verniki začnejo z obredi velikonočne vigilije na predvečer praznika, ki jo bo tradicionalno v vatikanski baziliki sv. Petra vodil tudi papež Frančišek. Pri vigiliji imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in obnovitev krstnih obljub. Z jutranjim bogoslužjem, ki ga pripravijo ob polnoči, tudi pravoslavni kristjani začenjajo praznovanje velike noči.

V Katoliški cerkvi so na veliko noč znane tudi jutranje vstajenjske procesije, sicer pa na praznično nedeljo po vseh cerkvah pripravljajo svečane maše in bogoslužja. Še posebej slovesno je vsako leto v Jeruzalemu in tudi v Vatikanu, kjer papež med drugim podeli tradicionalni blagoslov mestu in svetu (urbi et orbi).

Kristjani v Jezusovo vstajenje verujejo na podlagi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost. Med njimi sta tudi učenca, ki sta ga na poti v Emavs prepoznala po lomljenju kruha. Tega se kristjani spominjajo na velikonočni ponedeljek, dan po veliki noči, za katerega so značilna obiskovanja sorodnikov in prijateljev. Ta dan je v mnogo državah in tudi pri nas dela prost dan.

Glavan: Obtaja veliko pozitivnih znamenj
Predsednik slovenske škofovske konference, novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan je v velikonočni poslanici poudaril, da se v svetu velikokrat zdi, da zmagujejo zlo, krivice, razdeljenost, zlorabe in nasilje, a obstaja tudi veliko pozitivnih znamenj, ki jih lahko povezujemo z velikonočnimi dogodki in vlivajo upanje.

Med veliko pozitivnimi znamenji, ki jih lahko povezujemo z velikonočnimi dogodki, je po Glavanovem mnenju tudi pričevanje papeža Frančiška, ki je pripomoglo k večjemu ugledu Cerkve v svetu in celo med nevernimi. Upanje vzbuja tudi dobrodelno delovanje toliko prostovoljcev in preprostih ljudi, ki mirno, brez hrupa in nesebično delajo na mnogo področjih in lepšajo življenje ljudi v stiski, pravi škof.

Vesele velikonočne praznike je še posebej voščil bolnim in ostarelim ter vsem, ki so v kakršni koli duhovni ali materialni stiski in ki zaradi ugaslega upanja morda izgubljajo voljo do življenja.

Filo: V življenju padamo vsi
Evangeličanski škof Geza Filo je v velikonočni poslanici vsem kristjanom in vsem, ki trpijo, zaželel "velikonočnega zaupanja in volje, ki se ne sprijazni s padcem, ker veruje v novo življenje". Kot pravi, v življenju padamo vsi, doživljamo neuspehe in delamo napake. A to ni najhujše, če le imamo pogum vstati, se spremeniti in iti naprej, je dejal.

"Celotno stvarstvo je podvrženo zakonitosti, da mora vedno nekaj umreti, da lahko drugo živi. Tudi človek je podvržen temu, čeprav to težko dojame in še težje sprejme," je v letošnji velikonočni poslanici še dejal škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji.

Velikonočni prazniki nam po njegovih besedah "odgovarjajo prav na to vprašanje: ustvarjeni smo za večno življenje, vendar je do njega mogoče priti samo preko velikega petka - zrno mora umreti, da bo iz njega vzklilo novo življenje".

Življenje je hladno, če ga ne greje božja beseda
"Zlo, beda in lakota so večni sopotniki človeškega obstoja. Vojne, medsebojna nesoglasja in revolucije pišejo krvave strani v človeški zgodovini. Življenje je hladno in mračno, če ga ne greje božja ljubezen, ki prihaja iz krsta in božjega groba," pa je v velikonočnem voščilu zapisal celjski pravoslavni paroh in namestnik zagrebško-ljubljanskega metropolita za Slovenijo Milan Duduković.

"Kristusovo vstajenje. Dve besedi, dve skrivnosti, dve resnici, dva večna simbola, postavljena kot zmagovita znaka na križišču nove dobe, novih idealov, na poti razvoja nove zgodovine in kulture. Vsebujeta težnje človeškega duha po rešitvi svetovnih protislovij, umirita razburjene duhove in budita uspavano vest. Sta božanska harmonija življenja in vstajenje Kristusa," je še v velikonočnem voščilu zapisal Duduković.