Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper sodno odločbo, izdano v nepravdnem postopku, s katero je bil odrejen sprejem osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njene privolitve.

Pridržana oseba je v ustavni pritožbi med drugim zatrjevala kršitev pravic iz 19. in 21. člena ustave zaradi namestitve v zavod, ki je prezaseden. Omenjena člena ustave zagotavljata varstvo osebne svobode ter človekove osebnosti in dostojanstva. Ustavno sodišče je po prejemu ustavne pritožbe sklenilo, da začne postopek za oceno ustavnosti zakona o duševnem zdravju.

Ustavno sodišče je v presoji ustavnosti moralo najprej odgovoriti na vprašanje, ali je obstoječa zakonska ureditev sprejema oseb z duševno motnjo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda skladna z jamstvi iz drugega odstavka 19. člena ustave, pod katerimi je dopustno omejiti osebno svobodo.

Ko gre za zakonsko urejanje ukrepa, ki pomeni poseg v pravico do osebne svobode osebe zaradi njene duševne motnje, po mnenju ustavnega sodišča ne zadošča, da zakonodajalec izvajanje ukrepa konkretizira le s sklicevanjem na varstveni cilj, temveč mora z določitvijo pogojev stremeti tudi k uresničitvi terapevtskega cilja ukrepa.

Opozorilo je, da morajo biti pogoji za poseg v pravico do osebne svobode določeni tako, da je "vzpostavljena stvarna povezava med podlago oziroma razlogom za dovolitev odvzema prostosti ter krajem (ustanovo) in pogoji pridržanja". To zagotavlja, da je ukrep omejen na tisto časovno obdobje, ki je nujno potrebno za izboljšanje stanja pridržane osebe do te mere, da bo znova zmožna za samostojno življenje oziroma za preprečitev poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. V svoji presoji je ustavno sodišče ugotovilo, da zakonska ureditev teh zahtev ne izpolnjuje, zato je v neskladju z drugim odstavkom 19. člena ustave.

Ustavno sodišče je v postopku presojalo še skladnost zakona z vidika prvega odstavka 19. člena ustave, ki pravi, da ima vsakdo pravico do osebne svobode. Pri presoji je sodišče izhajalo iz ustavne zahteve, da je sodna oblast edina, ki ima pravico odrediti več kot trenutni odvzem prostosti. Kot ugotavlja, je skladno s to ustavno zahtevo obstoječi zakon odločanje o ustavni dopustnosti sprejema osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve v vsakem posamičnem primeru prepustil sodiščem. Ob tem obstoječa ureditev sodišča še zavezuje, da določijo konkretni zavod, ki bo ukrep izvedel.

Po ugotovitvah ustavnih sodnikov pa izključuje možnost, da bi sodišče pred določitvijo konkretne ustanove, ki bo ukrep izvedla, presodilo njeno ustreznost z vidika skrbi za zagotavljanje varnosti v okolju varovanega oddelka in uresničevanja terapevtskega cilja. Po presoji ustavnega sodišča je ureditev, ki take presoje ne omogoča oziroma jo celo preprečuje, v neskladju s pravico iz prvega odstavka 19. člena ustave.

Ustavno sodišče je presojalo še skladnost zakonske ureditve z vidika pravice pridržanih oseb do varstva osebnega dostojanstva med odvzemom prostosti in ugotovilo, da je zakon v neskladju s pravico iz prvega prvega odstavka 21. člena ustave. Ta zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem ter v vseh drugih pravdnih postopkih, prav tako pa tudi med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni.

Ustavni sodniki so namreč presodili, da obstoječa ureditev zanemarja zahtevo po jasni in določni opredelitvi pogojev pridržanja, da bi odpadel dvom o ustreznosti ustanove, ki bo ukrep odvzema prostosti izvedla.