Marsikdo se je ob odstopni izjavi Matjaža Kopitarja zdrznil in pomislil na to, kar je že dolgo v zavesti zaljubljencev v hokej na ledu: "Priljubljeni selektor je odstopil in zdaj bo slovenski hokej dokončno zdrvel v brezno." Da in ne, a ledeni vlak na sončni strani Alp v pre(pro)pad drvi že nekaj časa, ne glede na staro ali novo hokejsko oblast.

"Maj ni februar," je že pred odhodom na svetovno prvenstvo 2015 jasno opozoril Robert Kristan, kot vratar samosvoj in pozoren spremljevalec dogajanja na ledu. "In David (Rodman) manjka," kot napol v šali in napol zares pravi komentator Vala 202 Boštjan Janežič. "Pač kriv mora biti tisti, ki manjka, ne glede na vzrok." Risi so edina hokejska reprezentanca, kjer ravnotežje in moč moštva pošteno zamajejo že ena vročina, virus, nategnjena križna vez ali načet gleženj. Vsemu temu smo bili priča v Ostravi.

Ali je selektor odstopil zaradi izpada ali bo to storil v vsakem primeru zaradi nenaklonjenosti hokejskega okolja? Izjave in vtis so, da zaradi drugega. Da, hokejska opozicija je dejavna in moteča za tiste na položajih, a po drugi strani je celotno vodstvo Hokejske zveze Slovenije delovalo tako, da bi zadovoljevalo potrebe članske reprezentance, ki pa so ji manjkale tekme s srednjim in višjim razredom elite. To so poudarjali sami reprezentanti. Na krovni zvezi trdijo, da se baje o resnih pripravljalnih tekem ne da govoriti, ker s Slovenci nihče noče igrati, kar naj bi bilo povezano s tem, da z njimi skregani nekdanji predsednik ostaja "tata mata" v krogih IIHF-ja.

Če ne bo opozicija zbrala dovolj klubske podpore za poletno izredno skupščino HZS-ja, bosta še naprej predsednik Matjaž Rakovec in generalni sekretar Dejan Kontrec, s čimer je pričakovati kontinuiteto z Nikom Zupančičem na čelu reprezentance. In med risi bo vse v redu, le v slačilnici bo glavni drug glas, kar niti ni slabo.

A če predpostavimo, da pride res do hokejske kontrarevolucije in se na vrh HZS-ja zavihti izbranec Nestla Aljančiča, bo seveda druga pesem. Si predstavljate, da bi se veterani, ki so pred zadnjo petletko skoraj vsako pomlad bili bitke za dnevnice, opremo, boljše pogoje, spet želeli bosti z bolj ali manj istimi ljudmi. Pred prihodom Matjaža Kopitarja je več nosilcev že naredilo križ čez dres z državnim grbom. V primeru kontrarevolucije se lahko pričakuje slovo bratov Rodman, vratarja Kristana, branilca Kranjca ...

"Sami 30-letniki, kdo pa jih še potrebuje?" Kdo jih pa sploh lahko zamenjal? Kje so mladi? Obe mlajši reprezentanci sta zdaj v tretjem razredu (17.-22. mesto), med 17. in 22. letom pa so številke igralcev drastično padle, tako da določeni posamezniki letniki ne sestavijo niti ene popolne reprezentance. Kje in v kakšnih okoliščinah lahko naredijo najstniki prehod iz mladincev v člane? Zdaj, ko ne bo več finančne podpore klubom, imajo povsod težave že s sodelovanjem v INL-ju, medtem ko 12. ligašu EBEL-a bije zadnja ura. Brez ureditve domačega klubskega kolja in prave piramide od malčkov (tu je res močno povečan vpis) prek mlajših selekcij do idealno dveh pravih profesionalnih klubov smo obsojeni na "C-skupino".

Selektorja in novinarska kritika. Trda koža je obvezna za trenerja, po drugi strani so bili do risov kritični zapisi v manjšini, sploh če se primerja z drugimi udarnimi športi, hkrati pa je javnost izrazito naklonjena zgodbi Kopitarja. To dokazujejo tudi komentarji MMC-jevih uporabnikov, ki jih hočeš-nočeš bere večina v hokejskih krogih in so ob odštetju "trolov" verodostojen odraz mišljenja med navijači. Sam Kopitar starejši je v neuradnem pogovoru med turnirjem priznal, da vsi novinarji skupaj niso pol tako moteči kot hokejski krogi na njegovih domačih Jesenicah.

Zdaj že nekdanjega selektorja so porazi in izpadi ubijali, a pri tem je bil občutljiv na omenjanje statističnega izkupička in vse daljši niz porazov med elito. Na koncu je prišlo do št. 15, kar je najdaljši niz porazov med elito na svetovnih prvenstvih IIHF-a, hočeš-nočeš neslavni rekord zdaj pripada Sloveniji pod vodstvom Matjaža Kopitarja. Med porazi sta sicer dva z osvojeno točko proti Danski in Kanadi v Stockholmu, skupni izkupiček med elito pa je 2 zmagi, 3 porazi s točko in 15 porazov z ničlo.

Po nedeljskem porazu brez nujno potrebne točke proti ZDA sem oblikoval mnenje, da po tretjem izpadu iz elite in ob omenjenem črnem nizu potrebujejo fantje v slačilnici drug glas, pri čemer je šla Slovenija na SP 2015 z najmočnejšo postavo v svoji zgodovini. "Najboljših 15 reprezentantov ne moreš nadomestiti z drugimi. Kaj torej lahko sploh spremeniš? Kakšen motiv bi sploh še imel Jeseničan: da za abrahama osvoji skupino B v Asiagu ali Saporu?"

Po naključnem druženju z manjkajočim junakom Vojensa, kjer je bilo jasno povedano, da je selektor še najmanjši problem, in Kopitarjevih besedah o še vedno velikem motivu za delo s fanti pa sem se spomnil lastnega vrednotenja, ki se ga drži tudi hokejska elita. Olimpijske igre so štirikrat pomembnejše od svetovnega prvenstva, tako zaradi časovnice kot še bolj zaradi dejstva, ker je resnično pravi zbor najboljših hokejistov.

Zakaj torej ne bi dobil še četrte priložnosti, če za njim stoji slačilnica, večina javnosti in ob tem, da so septembra 2016 tudi že olimpijske kvalifikacije? Postranska korist - 100-odstotno zagotovljen nastop AK11. Kot je rekel Tomaž Vnuk, bi bilo "zadevo bolje premisliti in nato z umirjeno glavo sprejeti odločitev". Pravilna stvar bi bil ponujen Kopitarjev odstop, nato pa se pretrese vse skupaj na strokovnem svetu in predsedstvu ter se odloči vsaj z nekajdnevno razdaljo.

Hvala Matjaž za vse, zlasti za Soči, ki je zame osebno največji uspeh slovenskega moštvenega športa. Mislim, da to pove vse. In srečno življenje naprej ter še kakšno pomembno vlogo v slovenskem hokeju v prihodnosti. Še enkrat hvala.

Med potjo iz Ostrave