Odlični branilec je jeseni prestopil v iranski klub Petrochimi Bandar Imam Harbour in bil najzaslužnejši, da se je klub veselil naslova iranskega prvaka. V finalu je s 3:2 v zmagah premagal ekipo Mahram, za katero je igral Marko Milič. V intervjuju za MMC je povedal, kaj mu je iranska izkušnja prinesla po košarkarski in življenjski plati.

Verjetno ste s sezono v Iranu zadovoljni, kajne?
Seveda. Petrochemi je prvič v zgodovini kluba osvojil naslov državnega prvaka, sam pa sem veliko pripomogel k temu. Mislim, da sem dokazal svojo kakovost in potrdil, da lahko na njihovi ravni igram še vrsto let.

Kaj počnete te dni?
Dva tedna sem v domovini in večinoma počivam. Žoge se še nisem dotaknil, sem pa vsak dan v fitnesu, da obdržim formo. Nikoli ne veš, kdaj dobiš klic.

Kakšne so želje?
Bile so zanimive kombinacije v Evropi, z evroligaškim klubom, vendar se žal ni izšlo. Treniram in čakam, kaj bo v naslednjih dnevih. V državnih prvenstvih se končuje redni del in bi rad igral v končnici.

Najbrž v Italiji?
Ja. Najbližje je, poznam jezik, kulturo, poznam ligo. Želim v klub, kjer bom lahko pomagal v končnici oziroma bi se bojeval za naslov.

Kaj vam je prinesla iranska izkušnja? Ste še na vrhunski ravni?
Prav zato sem šel v Iran. Igral sem 35 minut na tekmo in nisem imel zdravstvenih težav. Dejstvo, da sem bil skoraj vsako tekmo blizu trojnemu dvojčku, govori o tem, da sem igral na visoki ravni. Ljudje so bili navdušeni in se že dogovarjamo, da bi podaljšal sodelovanje za naslednjo sezono.

Toda priznati morate, da obramba tam ni takšna kot v Evropi!
Zagotovo ne, vendar raven igre le ni tako slaba, kot ljudje mislijo. Imam tri moštvene kolege, ki so državni reprezentantje in mislim, da smo konkurenčni vsaki ekipi v Ligi Aba. Dejstvo je, da je v Iranu manj tujcev. Če bi jih lahko imeli več, bi bili konkurenčni z vsemi v Evropi. Pravila so takšna, da je lahko na parketu le en tujec. Res pa je, da je v Iranu drugačen slog košarke, igra je bolj napadalna in zato hitreje. Prav rad bi odigral eno tekmo s svojim klubom proti enemu od evropskih klubov, da vidimo dejansko razmerje moči.

Vaše ime je na širšem seznamu selektorja Maljkovića za letošnjo evropsko prvenstvo. Kakšne so možnosti, da bi zaigrali?
Veliko je še odprtega. Zdaj, ko sem doma in sem se umiril, je čas, da se pogovorimo z odgovornimi na KZS-ju. Res je, sem na spisku, kaj to pomeni, bomo videli po pogovorih.

Si zelo želite igrati na domačem evropskem prvenstvu?
Vedno sem želel igrati, o tem ni nobenega dvoma, in to sem velikokrat dokazal ne glede na svoje težave. Moramo pa razumeti, da dve leti nisem bil v reprezentanci in da je bilo marsikaj izračenega ob mojem odhodu. Mimo teh stvari ne morem. Rad bi se usedel s KZS-jem, da vidim, kaj sploh pomeni biti na spisku 36 igralcev.

Kaj vas je v Iranu negativno in kaj pozitivno presenetilo?
Negativno presenečenje je bila neznosna gneča v Teheranu. Vsi se prerivajo na cesti. Skratka, kaos v prometu. Po drugi strani sem bil prijetno presenečen nad njihovo mirnostjo, ljubeznivostjo. Ljudje so tako prijazni ... Nikjer na svetu ni bilo takšnega gostoljubja. Tudi življenjska raven je presenetljivo višja, kot sem pričakoval. Za malo denarja si lahko veliko privoščiš. Zdaj mi je jasno, zakaj Iranci ne zapuščajo Teherana. Plačani so nenormalno dobro, življenjski stroški pa so nenormalno nizki.

Kaj je še posebej poceni? Bencin?
Ja, smešno poceni je. Za sedem dolarjev napolniš rezervoar. Pa storitve, na primer striženje. In predvsem hrana. V eni najboljših restavracij plačaš 10 evrov za osebo, a poješ predjed, glavno jed in še sladico, kavo ... Kar se tega tiče, je res ugodno.

Kaj pa ženski del prebivalstva? Njihova vera jim ne dovoli, da odkrite hodijo po mestu ...
Vsaj v Teheranu niti ni tako rigorozno kot na jugu, kjer so veliko bolj zakrite. Za nas moške ni omejitev, razen to, da ne smeš nositi kratkih hlač.

So bile ženske na domačih tekmah vašega kluba?
Na začetku ne, v končnici pa so prišle v dvorano. Ne smejo biti na moškem delu tribun. Imajo svoj sektor. Četrtina tribune je namenjena njim.

Ste bili s kakšno navijačico v stikih?
Ne, to je prepovedano. Na javnih mestih je nekakšna policija, ki preverja, ali so ženske zakrite. Tudi naključni pogovori, kot so 'živjo, kako si', ne obstajajo.

Nam lahko poveste še kakšno anekdoto?
Tega je veliko. Na primer smo prišli v hotel. 'Huka' stopi v sobo in vpije: 'Sani, pridi pogledat!' V hotelu s štirimi zvezdicami je bil WC na - štrbunk. Prosila sva za drugo sobo in tam je bil WC normalen.

Verjetno ste bili presrečni, da je Jasmin Hukić postal vaš soigralec ...
Rešil mi je drugi del sezone. Na jugu, kjer sem bil, je življenje zelo težko. Si kot v zaporu, nič ni okoli nas. Kratkočasila sva se z gledanjem filmov in z branjem knjig, ker interneta ni. Če Jasmina ne bi bilo, bi bilo dosti težje, tako pa iransko izkušnjo ocenjujem za super pozitivno.

Ampak na pivo pa po tekmi le nista mogla v kakšen lokal ...
Kje pa, alkohol je strogo prepovedan. Na javnih mestih ga ne moreš dobiti, tudi če bi plačal z zlatom, ker je to najhujša kazen. Doma, kjer si sam svoj gospod, ti ga lahko pripeljejo, čeprav je tudi to nezakonito.

Vas je kdaj obiskala družina?
Ne. Tam, kjer sem bil jaz večji del sezone, razmere za življenje še zame niso ugodne, kaj šele zanje. Tega sprva nisem vedel. Ko sem se že spustil v to, je bilo prepozno, da bi menjal, vem pa za naprej, da če se bom dogovarjal s klubom, bo treba nekaj stvari spremeniti.

Ste imeli avto?
Ne. Si sredi puščave in tu je le kompleks, v katerem bivamo in menza, v kateri se prehranjujemo z delavci. Do dvorane je sedem minut peš, če greš počasi. To je vse, kar je tam. Če bi hotel pobegniti od tam, je najbližje mesto 45 min vožnje. Od Teherana je Bandar Iman uro in 15 minut z letalom. Prepuščen si svoji sobi in tej menzi.

Kaj ste najbolj pogrešal, poleg družine seveda? Internet?
V tej moderni dobi verjetno res, saj lahko komuniciraš in manj čutiš domotožje, izolacijo. Če bi se dalo, bi prosil za en hiter, optični internet.

Očitno niste ravno razvajen človek, če ste vse to zdržali, in pravite, da je bilo zelo pozitivno ...
To je bila dobra preizkušnja zame. Videl sem, da marsičesa v življenju ne potrebuješ, naučil sem se veliko vrednot, ki so pri nas že pozabljene.

Se vam zdi, da so tam ljudje srečnejši, čeprav nimajo najnovejših telefonov, avtomobilov, interneta ...?
Dobra opazka. Res so dosti bolj srečni in mirni! Ni hitenja kot pri nas. So veseli že, da imajo streho nad glavo. Spoštujejo vrednote. So dobre volje, pomagajo drug drugemu. Obkrožen sem bil z dvanajstimi izjemnimi fanti, ki so mi na vsak način primagali, da se prilagodim in prebrodim krizo. Ko sem šel na primer iz trgovine in je šel mimo mlajši soigralec, se je ponudil, da mi bo vrečko nesel domov. Tega pri nas ne vidiš več.