"V Sloveniji ima šport veliko podporo, a je še naprej močno odvisen od staršev. Ti lahko naredijo več kot družba. Poznamo veliko primerov, športnih zgodb, ko si vsa družina prizadeva doseči zastavljeni cilj. Tu gre za vrhunski šport," pravi vodja Laboratorija za fiziologijo Inštituta za šport pri Fakulteti za šport dr. Radoje Milić. Ilka Štuhec, Tina Maze, Petra Majdič, Jakov Fak, Primož Roglič – to so samo nekatera imena vrhunskih slovenskih športnikov, ki so šla skozi roke specialista športne medicine in fiziologa Radoja Milića.

Beograjčan, ki se je sredi osemdesetih preselil v Novo mesto, je danes vodja Laboratorija za fiziologijo na Fakulteti za šport v Ljubljani. Kaj počne v glasbeni skupini Strici iz ozadja in zakaj je domotožje zanj bluz, pa v pogovoru za oddajo NaGlas! TV Slovenija:

Dr. Milić, v laboratoriju, v katerem delate že 25 let, ste obravnavali celo vrsto vrhunskih slovenskih športnikov. Kakšna merjenja jim omogočate, zakaj prihajajo k vam po pomoč?

Pri nas se ukvarjamo s tistimi na vrhu piramide telesne dejavnosti, z ljudmi, ki so najbolj sposobni za posamezne dejavnosti, in s posebnim sistemom dela dosegajo rezultate. Pri tem je pogosto pomembna tudi sreča. Na primer: na olimpijskih igrah morate v enem dnevu dati vse od sebe. Vedeti morate, da so tudi drugi odlično pripravljeni. V individualnih športih je lažje s treningom odpravljati napake. Zato športniki opravljajo teste, ne samo fiziološke, ampak gre tudi za biomehaniko, kinematiko. Tako ugotovimo, česa je kdo sposoben in ali je to povezano z njegovo uspešnostjo. Potem samo še nadzirate proces in spremljate, ali vse poteka v pravi smeri.

Slovenci so najbolj športen narod na svetu. Predstavniki dvomilijonskega naroda so, denimo, na zadnjih zimskih olimpijskih igrah osvojili kar osem kolajn. Kako to?
V Sloveniji ima šport veliko podporo, a je še naprej močno odvisen od staršev. Ti lahko naredijo več kot družba. Poznamo veliko primerov, športnih zgodb, ko si vsa družina prizadeva doseči zastavljeni cilj. Tu gre za vrhunski šport. Ne smemo pa zanemariti tudi preostalega športa, s katerim se ukvarjamo iz veselja. Če to počnemo iz drugih razlogov, težko verjamem, da je mogoče dosegati dobre rezultate.

Ali država dovolj spodbuja mlade nadarjene športnike? Dobijo dovolj finančne podpore?
Država ima svojo kategorizacijo. Oblikuje jo krovna organizacija, ki razporeja, kdo spada v posamezni rang. To so mladinski šport, obetajoči športniki, državna in mednarodna raven ter nazadnje olimpijska. Glede na te lestvice se tekmovalci znajdejo v modelih in jih država podpira.

Zakaj je pomembno, da se otroci ukvarjajo s športom že od malega?
Pomembno je, da so telesno dejavni. Šport je bolj ali manj organizirana telesna dejavnost z različnimi pričakovanji, odvisno od staršev, otroka ... V zgodnji mladosti, ko se začenjate ukvarjati s športom, morate misliti na motorični razvoj. Vse stvari, ki dobro vplivajo nanj, so nepogrešljive. Vse drugo, kar ima za cilj čim prej uvrstiti otroka v tekmovalni sistem in ga tako pritegniti, slabo vpliva nanj. To je t. i. zgodnja specializacija. Pogosto lahko vidimo posledice takega početja.
Druga telesna dejavnost poteka zunaj šole, ki je ne moremo obremenjevati. Število ur je razmeroma omejeno, določeno z zakoni in pravilniki. Od prvega do devetega razreda se zmanjšuje s 105 proti 70. To pomeni, da lahko dobro sestavljen program prinese rezultate, a za preventivno dejavnost, o kateri govoriva, to ne zadostuje.

Iz Beograda ste se preselili v Novo mesto sredi 80. let, vaša priljubljena slovenska beseda pa je postala "domotožje". Zakaj?
Domotožje je lepa beseda. Resda ima neki drug pomen. Povezana je z občutki ljudi, ki spremenijo bivalno okolje. Prilagajam se, mogoče zaradi inteligence ali česa drugega. Morda zaradi dobrih ljudi, ki sem jih spoznal. Zato te besede ne razumem v slabem pomenu. Je kot nekakšen bluz.
Seveda, saj ste tudi glasbenik in v prostem času igrate kitaro. Vaša skupina se imenuje Strici iz ozadja. Zakaj?
Nekako mi ustreza kot konstrukt. Sicer pa se ta fraza uporablja v čisto drugačnem pomenu. V skupini so izkušeni glasbeniki, ki so se ukvarjali s tem iz ljubezni ali so se tako preživljali. Dobivamo se občasno in v skladišča, opuščena zaklonišča ali garaže poskušamo prinesti malo vedrine.
Izpostavili ste tudi besedi "nepridiprav" in "nebodigatreba". Zakaj ravno ti dve?
Ker sta zanimivi. Človek, ki se uči jezika, naleti na besede, ki jih mora razumeti v luči časa in prostora, v katerih živi. Take besede so pogoste, zame pa so zanimive. Kar lepijo se name.
Ali lahko glede na to, da smo pred začetkom poletja, pridejo k vam na meritve tudi ženske, ali je za to že prepozno?
Za to ne skrbijo samo ženske, nikar tako. Tudi nekateri moški (smeh). Opravljamo vse potrebne meritve: od osnovnih antropometričnih do biokemičnih in testov, ki pokažejo, kje največ porabite in kje lahko najlažje dosežete tisto, kar želite. Tu se prepletata funkcionalnost in estetika. Ljudje so včasih zadovoljni s funkcijo, z estetiko pa ne.